Blagodejna rutina brez občutka krivde

img_0812

V svojem bistvu sem sila dolgočasno bitje, ki hrepeni po enakosti in rutina me pomirja na mnogih ravneh. Zadnjič me je psihologinja povprašala, kaj zame pomeni občutek varnosti. Namesto odgovora, sem postavila vprašanje ali naj ocenim po lestvici od 1 do 10, kot to počnemo fizioterapevti pri pacientih, kadar nas zanima bolečina sama. Zadostovala je preprosta beseda ‘zelo’. Koliko?, Na kakšen način?, S strani koga? in Kdaj? tisti hip očitno ni bilo pomembno. Je pa dejstvo, da ima varnost zame višino neba, dolžino plesa in globino oceana. Po slabih štirih desetletjih, kolikor pač živim s seboj sem dodobra spoznala sisteme, ki mi varnost omogočajo. Šteje tudi navidezna, mentalno izrisana ob kateri lahko stojim tik pred prepadom, pa še trznila ne bom.
V to hišo se rada zatečem, ne le zavoljo tradicije, ampak možnosti, da se skrijem. Se zatečem v brlog, v katerem ni ne preteklosti, otroškega joka ali oseb, s katerimi bi morebiti morala na novo postavljati tak ali drugačen odnos. V vsej lastni nagoti zadostuje le kopalni plašč, ki je tako lep, da se ob večerji brez sveč počutim, kot na rdeči preprogi. Na skupno in dovolj veliko jedilno mizo vsako leto razgrinjamo zgodbe. Take, ob katerih se utrnejo solze, ki so čakale pred jezom, da se lahko naposled izlijejo ali druge, ki jih tresoča roka seje na pot jutrišnje negotovosti. Že davno sem ugotovila, da nosi vsako življenje svojo ‘Sofio’. Prilagojeno po potrebah njegove rasti. Ravno prav veliko, da človeku ne pusti zasanjan vsakdan in ko jo pogledaš od daleč dobiš občutek, da ima vse prvine potrebnega razvoja.
Lenoba se prav tako ovija okrog mojih nog in vedno pogosteje jo pričakam z radostnim obrazom. Kako čudovit je trenutek, ko lahko rečem, da ne bom reagirala, pustim stat, ne da bi me bilo strah, da se bo luža spremenila v mlakužo. Omogočiti si dolgočasje, trenutek slepega strmenja v nebo in dih brez pričakovanega izdiha.
Všeč so mi spremembe, ki omogočajo ohranjanje obstoječega. Tek za novim, ki pa starega, avtohtonega sebstva ne zapusti. Namreč, ko se primeri, da ponovno najdeš sebe, ta dragulj, ki ga ni enakega in ga ne more nadomestiti nobena druga vloga, ki vključuje nebeščansko povezavo z osebo drugega spola ali povezanost s čudovitim bitjem, ki si ji dal življenje, potem tega ne želiš zapustiti nič na svetu. Trnova je pot do ponovnega odkritja pozabljenega bitja v sebi in verjeli ali ne, dragulja, ki ga držiš ponovno v lastnih rokah se začneš oklepati veliko bolj, kot človeka, ki sicer z ljubeznijo v očeh zre vate.

Ob občutku, da dobra dva dni nimam nobenih vlog in zavedanju, da v primeru lastnega padca, ne bom v korist svojim otrokom, se naposled lahko sprostim. Namreč občutek krivde je le drugo ime ‘biti ne dovolj dobra mati’, kar pa (prepričujem sedaj sebe) bi morala, po vsem preživetem že prerasti.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,
One comment on “Blagodejna rutina brez občutka krivde
  1. Sabina pravi:

    Petra, vsaka mami bi mogla kdaj v ‘tole hišo’, a mame, kot ste ve, morate še posebej paziti nase.
    Brez slabe vesti…

1 Pingi/Povratne povezave za "Blagodejna rutina brez občutka krivde"
  1. […] z drugim na način, ki bode in riba kot brusni papir, nato sem odletela jaz sama z našimi mamami v briška nebesa in že sem stala pred temi t. i. krompirjevimi počitnicami. Z nekaj kliki in mini razlago, kar […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*