Brez tebe je tvoje lastno življenje jalovo

20150826_141631

foto: Petra Greiner

Čas je tisti, ki mi primanjkuje, tempo ta, ki me sili, da preskakujem stopnice, sopiham, ko bi morala pravzaprav užiti trenutek, kot to tako preprosto pišejo vse duhovne knjige in mislim, da moram, ko pravzaprav temu ni tako.
Poznam se dovolj dobro, da je minimalno zamujanje prevečkrat prisotno. Hitim, kjer je to mogoče in se  sila redko ustavim, kot bi se to spodobilo. En četrtek nedaleč nazaj, ko sem se začela vrteti z manj prikladnimi obrati za svoje telo, sem oddelala nekaj vadb za nadomeščanje, po telefonu preverjala, kako je z drugorojenko, ki je ostala doma z očetom in namesto kosila sedla na ležalnik moje psihologinje. Tam bi kar zadremala, pa sem govorila ves čas, kot sem se to jesen celo navadila. Psihoterapija mi je namreč ponudila spoznavanje podzavesti, ne da bi jo ‘žicala’ naj se mi vendar prikaže, saj bo to dobro celo zanjo. Kako ležerno je poležavanje tam in kaj vse mi je začela pod/nad/ob-zavest metati na plano, vam prišepnem naslednje leto. Nato smo snemali izjave za ime leta tam nad strehami mojega mesta in se smejali, kot bi popivali skupaj že vso našo mladost in bi bili mesečno družinski obiski naš vsakdan. Ko sem jim pomahala v pozdrav, sem zajahala svoje kole, kot to z vihravo naglico počenjam skorajda sleherni dan in se spustila po ulici, ki mi je obljubljala naše domovanje. Zdaj pa moment, kot v akcijskem filmu. Takrat, ko je kader ravno pravšnji, glasba potihne in pričakovanje pribrbota na plano. Ustavila sem se! Tam pri Udarniku, kjer sicer le maham, se smehjlam, medtem, ko pridno pritiskam na pedala, predvsem pa obljubljam. Vedno znova obljubim, da pridem ne le mimo, temveč se bom celo ustavila. Obljubam še sama nisem več verjela, ampak naglico tistega dne sem pregnala s tem, ko sem se prav tam ustavila. Stopila v predverje, odkorakala do šanka čisto sama(!), kar povem za ženske, ki pravijo, da same v gostilno, bare in gotovo še kam, ne vstopate in si naročila malo pivo. Tistim, ki sicer samo maham, bi skorajda od lastnega zadovoljstva skočila v objem, ker so lahko bili celo priča mojemu prihodu, vendar sem le prijateljsko pokramljala in sedla na barski stolček. Seveda bi si naročila velikega, kot se to za žensko velikega kalibra (beri: duh je voljan (a telo premnogokrat šibko)), ampak sem se zaradi pomanjkanja hrane, ure sredi belega dne in lastne družbe (le) z ženskim spolom, raje držala zmernosti.
Kako fino se mi je zdelo, da sem lastno usodo, ki mi je pod nos prinašala vihravo ihto tistega dne pretentala in jo presenetila do te mere, da sem lahko vajeti vzela povsem v lastne roke ne pozabiš zlahka. Pravzaprav se k temu trenutki vračam celo takrat, ko me začenja čas ponovno vrtinčiti.  Na odhodu domov sem začutila zmagoslavje, kot ti zatrepeta srce ob premoči nad  zlodejem, medtem, ko lahko sam s svetniškim sijem odkorakaš naprej.
Danes mi  je jasno, da je ni usode na svetu, ki bi mi odvzela to ali ono, čeprav ljudje prihajajo in nekaterih duše oddidejo za vedno. Takrat celo boli in znosno postane NEznosno. Vendar, ko pride dan poln tekanj, ti navrže mnogo preprek, težav in jih začini na način, da preprosto nič ne gre lahkih nog ali pravilno…takrat, ravno takrat, se bom ponovno ustavila na meni všečen način in tej usodi, ki ni vedno na moji strani zalučaj v obraz, da gre ZAME. Če je krmilo v mojih rokah, potem me lahko omenjena le opazuje, trosi blagoslov ali tisto manj všečno. Vendar zavedanje v mojih prsih mene same, ji ne da teže, ki bi me nemara lahko ugonobila.

Ujemi svoje življenje, ki je brez tebe samega  jalovo in nima nobenega pomena. In če enkrat tebe ne bo več v njem, mi povej, kaj bo potem?

ilustracija: 100% Suzi

ilustracija: 100% Suzi

Podarjam planer našega zavoda, ki obljublja mehkobe polno leto 2016, vsebuje 80 strani, prostor za mnoga opravila slehernega dne, nekaj stavkov, ob katerih se zazibaj v to mehkobo in še prazne strani. Te popiši, poriši, spusti besede iz vajeti in samo zapiši. Mene pa zanima, kako konkretno ti ustaviš norišnico vsakdanjega dne, ki drvi v turbolenco, ki je sam nisi izbral.
Vse do četrtka zjutraj!

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,
9 comments on “Brez tebe je tvoje lastno življenje jalovo
  1. Alja pravi:

    Two roads diverged in the wood and I took the one less traveled by.. Ni pivo, je pa prepoznan trenutek ki zahteva, da se ustavim in ‘krenem po svoje’. Morda je le jutranji zajtrk na poti v sluzbo.. Nisi zmenjen z nikomer, nikogar niti ne poklices, ves pa da ta ‘samo tvoj cas’ potrebujes. Vcasih se pocutis ‘naughty’, da si ta cas vzames zase, a kot pravis, ti pusti pecat in ves, da se lahko kadarkoli vrnes. Zaupas si, da znas biti tudi SAMO TI. In prav pase. 🙂

  2. Saša pravi:

    Hvala Petra, da si tole zapisala:) Se počutim manj sama v svojem početju:)) Sebe sem pred par leti ujela, da sem pravzaprav včasih zelo rada sama. Iskreno povedano, sem bila kar presenečena. V resnici in večino dneva sem precej ekstravertna oseba, ki ima rada družbo, druženje, imam cel kup res dobrih prijateljev, s katerimi bi si želela preživeti več časa. Ampak zadnja leta, ko se življenje vrtinči okoli mene in imam večkrat občutek, da sploh nimam nadzora – skoraj nad ničemer več – rabim nekaj svojega časa. Kot predana cankarjanska mati, ki skrbi za cel svet, da ne razpade, sem cel dan na razpolago drugim, ampak zvečer – sem in tja – grem rada teč. Sama. Po temi. In zdaj megli. Z lampico na glavi, da me ne zbije kakšen kolesar. In s slušalkami z neznosno glasno glasbo na glavi. Tečem po poti, ki je samo za pešce, kolesarje in kakšne sprehajalce psov, nosi pa ime po spominih in tovarištvu. Kako simbolično. Všeč mi je, da sem sama, da me nihče nikjer ne pričakuje, da me nič ne čaka.

    • Nadja Pfeifer pravi:

      Life is beautiful! Vedno imamo vse prav vse kar potrebujemo v danem trenutku. To kar moj razum ne Razume, srce Ve. Meni je bilo največje razodetje, ko me je nekega dne presvetlilo, da je situacija vedno takšna, kot jo sama dojemam. Zato takrat, ko ne morem tega sprejeti in se valjam v mukah teže življenja, izklopim mojo prisotnost tako, da enostavno zaprem oči. Dream on…

  3. Pikapoka pravi:

    Kadar imam prenatrpan urnik in drvim z enega konca na drugega se tega prej ko slej zavem, saj pri nobeni stvari potem nisem več 100% in počutim se utrujeno. Takrat se preprosto ustavim, preletim seznam stvari, ki jih mam za storiti in postavim prioritete, druge stvari pa počakajo za drugič. Da pa tukaj in zdaj užijem pa se mi učasih paše usesti dol s prijateljico in malo počvekati, včasih pogledam serijo, spet drugič pa grem v kuhinjo in kaj pripravim. Ni da ni, je pa res, da vedno bolj cenim svoj čas in se ućim uživati v svoji družbi 🙂

  4. Sinja pravi:

    Samo diham in opazujem, iščem tisto, kar je v ‘norenju’ in norišnici pomembno zame in za mojo pot. Vedno izstopi tisto nekaj, kar povsem razblini vse ostalo.. Včasih se tudi malo poigram in rečem življenju, ko je največ vsega in se mi zdi, da res že diham ‘na škrge’, naj se izkaže in me zasipa z vsem, kar premore, prav vsem. Takrat ne morem, da me ne bi preplavilo veselje in smeh, saj takrat privre na plano zavedanje, da zmorem prav vse – tudi izzvati življenje, da me še bolj preizkusi, saj vem, da zmorem vse! In kot milni mehurček se razpoči ves stres, ki bi se me lahko lotil, če bi mu to dopustila. Recept je zapisan v prvem stavku, je druga beseda – diham! Zelo pomembno. Če dihamo, resnično zavestno dihamo, je dovolj že par trenutkov, da občutimo to neizmerno moč, ki spi globoko v nas. In čisti, pravi, pristni mir in ljubezen. 🙂

  5. Barbara pravi:

    Čestitke za to potezo! Mislim, da bi si vsaka morala takole malo nenamerno vzeti čas zase :-)… Sicer pa se sama soočam z naglico na različne načine. Če me še ni prevzela popolnoma in če se je zavedam, mi najbolj pomaga moj “bolster” za terapevtsko jogo, že ko ga vidim, sem mirna. Če se je pa naglica prevesila že v obliko, da je telo preplavljeno z njo, pa je treba počakati na umiritev, ponavadi jo malo zatrem s čokolado 🙂

  6. Emanuela pravi:

    Ob vsakodnevnih obveznostih in ujetosti v rutino se ponavadi le-te hitro začnem zavedati in začnem iskati načine, kako naj ustavim svet, ki drvi mimo mene z nezmanjšano hitrostjo.
    Ustavim se. Zadiham. V svoj milni mehurček spustim tišino, upočasnim svoje misli, upočasnim ritem okrog sebe. Svet se ne spreminja. Jaz se moram. In ko se, se moj svet spremeni in začnem gledati drugače na vse okrog sebe. Uležem se v posteljo, prižgem kakšno svečo in diham. Počasi diham in se sproščam ob delanju in mišljenju na nič. Promet bo še vedno hiter. Tudi gneča v trgovini ne bo zmanjšana. Moje obveznosti ne bodo šle nikamor, počakale me bodo. Ampak ko se začnem zavedati, da lahko z drugačnim pogledom spremenim svoj odnos, postane vse veliko lažje. Moj pes in travnik okrog mene so ponavadi dovolj, da se mi misli zbistrijo. Zimski zrak nama obema požene kri po žilah, naju zbistri, sama lahko tekava sem ter tja, brez da sva omejena s hišami, drugimi ljudmi, drugimi skrbmi. Tudi ogled filma z mojim najdražjim me osreči do te mere, da lahko skačem po oblakih še ves naslednji dan. Samo pozabiti ne smemo, da si moramo vedno vzeti čas zase. Šele potem lahko kvalitetno preživimo čas s svojimi dragimi in sami s sabo.

  7. Urša pravi:

    Draga Petra,

    včeraj sem se ustavila tako, da sem se sesula v joku, cel dan po malem jokala in v joku tudi zaspala.
    Sicer mi je pomagala slika, na kateri sem zagledala očeta svoje hčere,v rosnih letih, ko sva se spoznala. Bil je tako lep. In dopustila sem si, da so se mi odvrteli spomini do takrat, ko je bilo še lepo. In kako noro sem bila zaljubljena. Vsega sem se spomnila. Pogledov, dotikov, vonja, trebuha – ki diha in se vidi srčni utrip v njem, kot v mojem…
    v tistem je na radiju bil moj-najin komad: Wish you were here. Pink Floydi. Jok…
    Nemočna… da bi karkoli lahko spremenila. Ujeta. Ker sem ga tako dolgo tudi sovražila s takšno mero, kot sem ga ljubila. In končno sem si pustila, da sem začutila bolečino tudi najlepšega, kar sva imela. Mrtev je že 10 let. Star je bil 25, ko je umrl. Danes vzgajam otroka sama.
    Kaj bi dala, da bi lahko rekla: odpustim ti. Bila sem pa tako jezna takrat…verjela v prvo in pravo ljubezen, čeprav je bila divja.
    Jaz se ustavim tako, da si po novem spet dovolim čutiti. Čedalje bolj. In s tem postajam mirna.
    Tudi, ko bom lovila svoj veter, ko me bo senca prehitevala, se bom ustavila.
    Zaradi sebe.
    In ko se bo še tako mudilo, bom šla pisat. Kar občutim, to kar bom in sem v tistem trenutku. Pravijo, da je toliko oblik ljubezni, kolikor obstaja trenutkov v času…Noro.
    Polno objemov in notranjega miru ti želim – ne samo v decembru. December je mesec pravih turbulenc, ko se ozreš nazaj in si misliš, kdaj sem bila lahko pa res ponosna nase? Pa je odgovor: vsak trenutek, vsak dan…
    vse dobro, draga Petra!
    Urša

  8. PikaPoka pravi:

    katera je dobila planerčka? 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*