Dnevi zavrženosti ali tudi jaz lahko pristanem tam

foto: Marjan Laznik

foto: Marjan Laznik

Dneve zavrženosti mi je pod nos pomolil Damjan. Ko sem preletela njegove vrstice, sem želela knjigo nemudoma kupiti, besede natočiti v prvi kozarec, ki bi mi prišel pod roke in jih izpiti na dušek.
Knjiga je nato našla pot v našo hišo nekaj tednov kasneje a sem jo morala prelistati. Medtem, ko me je mož porogljivo vprašal ali ne bi nemara raje pred njo prebrala še tiste tri v čakajoči vrsti, se od nje nisem želela ločiti. Nato jo je še isti večer vzel v roke še sam, kjer je ostala vse do trenutka, ko jo je na dušek prebral in jo odložil na moje preostale. Morala sem pomisliti na razcefrano rano pretekle jeseni, ko sem utrujena obležala na isti blazini ob Sofii. Takrat me je psihologinja tudi opomnila, da bi bil že čas, da rožnata očala, ki zrejo na zakon odvržem in njemu, da krut realizem pomešan s pesimizmom zapusti na prvem vogalu. Skupaj sva stopila naprej, vendar sem sama prvič začutila grenkobo grobega brusnega papirja in dopustila možnosti, da se srečni konci ne izidejo vedno. Ob tem, kar je najpomembneje, ne štejem lastnega neuspeha v vsem zapisanem zgoraj. Ko sem se ustavila za hipec, sem pomislila prav na to. Še na strah, ki mi je pred očmi kazal moje tri otroke in možnost, da jim moj morebitni odhod odvzame očeta. Krivda se je razbohotila čez lastno doživljanje tistega, kar zmorem in mnogo več tega, kar mi sploh ne gre. Samo eno sobotno dopoldne, ko sem tavala vsa izgubljena po domači tržnici, ki ni predstavljala mojega terena, je zadostovalo, da sem se tresoča vprašala, česa sem sploh sposobna. Olga mi v omenjeni knjigi ni ponudila mlačnega sprenevedanja, temveč se je za ceno lastne iskrenosti potopila v brezno, kjer bi nemara lahko celo ostala. Kljub dvema šoloobveznima otrokoma in psu, ki ga je kupil on. Ko tu in tam pomislim, na vse mogoče opotekajoče in samo moje korake, začutim ostanke hrane na dnu polnega korita mlačne in umazane vode. Ta občutek me spremlja iz otroštva in nikoli nisem doumela čemu babica v svojem vsakodnevnem ritualu mirno umiva vso naloženo posodo, dasiravno preveč ostankov pada na dno, kamor zaide nehote izpuščen pribor. Brskanje po brozgi me je navdajalo z gnusom. Vedno sem rekla, da si želim razčistiti še pred morebitnim odhodom o tem ali onem, saj me je mučna misel, da ga ne morem kar izbrisati iz življenja silila k pospravljanju. Italijanska skrita pisateljica je naposled ponudila neidealizirano zmedo, ki ostane po njegovem odhodu. Naniza mnogo padcev in psihičnih kolapsov, tako da sem ob misli, da si sama kupim nekaj miru kar s piškoti, ki jih (če je to potrebno) ponudim otrokom, kar pred zajtrkom sedla skupaj z njo na isto klop. Potem si tudi priznam, da sem glede čistoče kabine s tušem preveč malomarna, se pa zato oddolžim ob wc školjki, ki mora blesteti. Srajce (pre)mnogokrat ostajajo na (pre)malokrat osamljene stolu, ki tiči na levi strani ob vstopu v spalnično sfero. Tam je prav tako postelja drugorojenke, ki ji ponoči ni za spati in ob oknu moja pisalna miza. Zanjo sem se morala izbojevati. Nujno sem jo potrebovala. Sanje, ki sem jih odlagala na nočno omarico, so iz nje že polzele. Čarnost morebitne prihodnosti sem želela izobesiti na namizni koledar in tistih nekaj okrasnih predmetov postaviti v kot, da bi me opominjali na moj, samo moj čarobni svet. V čem sem sploh dobra, se še nisem nehala spraševati. Kot gospodinja zadoščam osnovnim potrebam preproste družine, k poklicu, ki sem ga najraje počela v prvih letih strokovnega razvnemanja, se vračam samo v sanjah. Kaj je tisto, v čem briljiram? Kje stojim tako suvereno, da me noben vihar ne more premakniti?
Dnevi zavrženosti so mi ponudili vpogled v neolepšano situacijo mnogih žensk, na katere mnogi gledajo zviška. Osamljene in zapuščene. Potrebne pomoči. Tiste, ki jim krvaveče srce ne pusti zadihati. Kdo je kriv, pravzaprav ni pomembno. Zaradi katere on odide, si je beliti počasi osivele lase povsem nepotrebno. Kakšna izgledam na lastnem pogorišču še včeraj na videz srečne družine, skrbi očitno le mene. Kako ob vsem gostem dimu, ki mi sili v vse pore rešim lastno dušo, pa je zame, ki sem letos v novi koži, še vedno porajajoče se vprašanje.

Želim ti podariti omenjeno knjigo. Napiši mi le, kako si rešila sebe iz morebitnega pogorišča tvojih vezi. Tistih, v katerih si dala sebe vso, ko pa so se začela trgati, pa si čez čas ohranila ali našla spet sebe samo! Ločitev, zapuščene ženske, matere, ki so primorane same hraniti lastne otroke brez njega, so še kako žive v naši sredi. Z iskrenimi zgodbami tistih pred nami in z ljubeznijo, ki prihaja iz nas, ki nismo nič boljše, manj ranljivejše ali se nam kaj podobnega ne more zgoditi, pa je mogoče ohraniti žensko, ki kot neutrudna levinja poskrbi zase in vse svoje mladiče! Sebe s tem trenutkom preneham spraševati v čem sem res dobra, raje bom sedla skupaj s tabo, te prijela za roko in v tihoti poslušala tvojo zgodbo…
Knjiga gre v tvoje roke v torek zvečer, ko se bomo skupaj objele in s svetlimi srci svetile vsem, ki ta hip iz teme še niso stopile. Slutijo pa, da je sreča zanje že pripravljena!

dnevi-zavrzenosti_oprema300

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,
4 comments on “Dnevi zavrženosti ali tudi jaz lahko pristanem tam
  1. maja pravi:

    Hvala za predlog za branje! 🙂 Zveni kot “absolute must read” .

  2. Mojca pravi:

    Ni bilo lahko… Še mesece sem gledala hiše in vozičke, ki bi morali biti moji. Zaljubila sem se v svoje sanje.. On pa…. Saj ne vem kaj ga je ražrlo pred mojimi očmi…
    Preveliki odmerki pomiril, trave in verjetno še česa… Film mi je počil, ko sem prejokala celo noč in ga v solzah poklicala, da naj mi jih vendarle obriše… V odgovor mi je poslal vprašaj… Naslednji dan, sem, ker sem pač zadnji denar zapravila za sexy perilo za najino noč, ki je ni bilo, prehodila celo mesto, mu vrnila njegove stvari… In odšla daleč stran od njega… Moj zlati fant je imel od trave krvavo rdeče oči, že teden dni se ni umil, malo potrebo je opravljal pre vhodnimi vrati sjiega stanovanja. V pozdrav je pomignil z glavo za moje solze pa mu ni bilo mar.
    Naslednji dan sem bila še vedno živa, naslednje meseci sem dan za dnem prihajala k sebi, se spreminjala in v varnem zavetju same sebe urejala svoje življenje. Najtežje je oditi a če si odprtega duha in srca, kmalu ugotoviš, da je odhod iz nesmiselne zveze, najboljša stvar na svteu…

  3. Janez pravi:

    Knjiga bi bila opogumljajoče darilo za meni drago osebo. 🙂

  4. Sabina pravi:

    Meni čudovita! Ena tistih, ki ne , da pusti sled… celega te posrka vase….
    Pogumno dalje…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*