Ednina za dva dni

almavistadrugič

Da je lahko človek miren, si mora odpočiti od nenehnega truda, da se umiri. To je sila naporno. Priznam, da sem sanjarila o vikendu brez ožjih družinskih članov, kovala načrte, da peljem posebne mame na oddih in bila prepričana, da bom tam našla spet sebe samo.
“K Martini!” mi je poreklo srce. V Alma Visto, ki je bila ob mojem prvem obisku šele v povojih, danes pa vem tudi to, da je na tisti grudi bila spočeta Sofia. Na tisti konec me vleče vedno znova. Pred letom sem mislila, da mi zadostuje počitek od otrok in mi dvojina prinaša ne le mir, temveč ponovno povezanost. Po dnevih ednine sem prepričana, da je ta za lastni obstoj nujno potrebna. Da jo moram ozavestiti, vsaj za hipec pretrgati vse vezi in biti sama s seboj. Če je to ob prisotnosti sester ali le dragih žensk identičnega materinskega dednega materiala, potem je razcvet še kako možen. Lagala bi, če bi odkimala ob vprašanju na temo slabe vesti, vendar mi pustite ves ta použit mir, ki sem ga prinesla s seboj v domače sobe. Naposled razumem, da je redna molitev zlata vredna, pa meditacija iz katere črpaš takrat, ko nič od želenega ne gre po pravi poti. In če sem že mislila, da pletenje brezrokavnika za Sofiin vedno daljši trup ne bo prineslo izdelek sam, sem ob veliki leseni mizi na kateri so bile razgaljene življenjske karte končala celi zadnji del. Vnema me je silila, da premikam igle. Vzdihovala sem, ko sem med vprašanji čemu tako in kje so kakšne neskladne pozicije planetov mislila, da je na koncu tako ali tako vse dobro. Savne nisem nikoli dobro prenašala. A je zmerna temperatura pomagala telesu le izločiti tisto, kar je kljuvalo moje možgane. Jacuzzi je omogočal mirne pogovore, prepuščanje mehurčkom ob zaprtih očeh in mirno lebdenje v vmesnih sanjaških prostorih, kamor si sicer še vstopiti ne upam. Pogled iz postelje na briško zemljo me je prizemljil in potisnil nazaj v mehkobo odeje brez moje zgodovine, čeprav sem v isti postelji že spala. Nič me ni sililo k prilagajanju, požirek maceriranega vina je oživel nove želje, hrepenenja in dvignil načrte na raven, kjer je vse mogoče. Med vožnjo nazaj sem se nisem pustita zmesti s prilagajanjem na nekoliko manj umirjene valovne dolžine. Obljubila sem si namreč, da pridobljen mir ohranim v svojem srcu, prepleteno suverenost odločnega koraka sem stkala v vsako stopalo in med dlani skrila poglobljen izdih.

Naročila sem si Lenn dodatne blazine za domačo in bistveno večjo zofo, ker se pripravljam na decembrski počitek. Želim si namreč, da v novo leto skočim z odrivom, ki bo vse staro in nepotrebno pustil daleč za seboj!

20151121_090609

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake:
One comment on “Ednina za dva dni
  1. Sabina pravi:

    Petra, lepo! Ne vem, kako bi se jaz počutila v ednini, a zagotovo se prileže. In bi se vsako leto vsaj kakšen dan vsaki… Vesela sem za Lenn blazine, ker so noro dobre in …joj, zadnji stavek… me mika… vsaj zadnji dan leta in prvi dan prihodnjega leta preživim samo lenobno.
    Čim bolj pravljičen december želim!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*