Kaj podarjam svojemu mobilcu

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Ko zjutraj vstanem, najprej pomislim nanj in na vse, kar je čez noč pripravil zame, medtem ko sem spala. Proti njemu pogledujem tudi takrat, ko počnem kaj drugega. Ko v prostor vstopi mož, se zdrznem, saj ga imam (ponovno) v svojih rokah. Govor je o mobilnem telefonu, ki mi iz leta v leto ponuja več. Glede na to, da imam svojo prvo številko gotovo že 16 let ali več in ostaja ves čas enaka, mi mobilnik zagotovo ponuja več kot le telefonske pogovore in kratka sporočila na temo ‘Čakaj me na postaji, ker prihajam iz Ljubljane.’ ali ‘Pogrešam te.’, kot je bilo v študentskih letih. Besedi ‘Ljubim te’ me tako ali tako nista nikoli osvojili. Kako barvito se spreminja moj imenik, koliko nesojenih tašč in njihovih sinov sem dodala in nato kmalu po slovesu izbrisala, ne bom izdala. Ne drezajte vame, ker ne bom preštevala ljubezni, ki so vsebovale še družinske člane, saj je številka v vsakem primeru enomestna in ta hip nepomembna.
Svojčas mi je zadostoval občasen pogled na računalnik, ki je bil povezan z internetom. Potem pa (tega ne bom nikoli pozabila) sem kar naenkrat po telefonu iskala spletne podatke o zelo redkem sindromu svoje druge hčerke in kar naenkrat sem želela imeti ljubljanske prijateljice (kot se to lepo reče) na dosegu roke. V skritih kotičkih družbenega omrežja smo se pogovorile res vse! Vmes sem na omenjenem kanalu spoznala krasne ljudi. Najboljše prijatelje, kompatibilne družine, informacije o tem ali onem dogodku, ampak odkar sem si prostovoljno (mož je samo predlagal) na ozadje pametnega telefona naložila animacijo Quality time, poznam resnico, ki odgovarja na vprašanje: Koliko svojega časa posvečate svojemu mobilnemu telefonu? Od julija dalje sem na grafu zasledila res skromno porabo tipkovnice, ko pa sem se tega skritega ljubitelja seštevanja vsaj delno osvobodila, sem se ponovno spustila z vajeti. Nisem prepričana, ali bi vam zaupala podatek, koliko minut ga pestujem v rokah. Naj vam bo: dnevno tam po dve uri (resnica: 2 uri in 50 minut). Kolikokrat pogledujem proti njemu? Tega aplikacija ne zaznava. Ampak čez vikend imam odvajanje. Ne objavljam. No, pretiravam. Trudim se – to je realnejše. Vzamem si celo kak vikend, ki ne vključuje pogledov na omrežje, ampak kaj, ko me vznemirjajo številke, ki strmo naraščajo in mi grozijo, da zamujam nekaj velikega. Ob popoldnevih, ko je hiša (mislim stanovanje) polna, ga skrijem pred svojimi očmi. Ko sedem v avto, ga puščam v torbici. Sram me je pred otroki. Nikakor pa ne pred seboj. S sabo sem doživela že vse mogoče, tako da so presenečenja in prav tako tudi razočaranja (samo po potrebi) rezervirana za vse preostale ljudi okrog mene. Nekaj spodbude je prineslo dejstvo, da proti njemu ne pogledam, preden zjutraj otrok ne uredim in odpeljem v šolo ter vrtec, nato pa se vržem nanj kot shirana žival na prgišče hrane. Najhuje je takrat (to bi morala priznati tudi svoji psihologinji), ko je ob meni kak otrok, jaz pa hitim z odgovorom po mailu (da je tako tudi s komentarji na FB-ju, ne upam niti zapisati). Ko malčka ne vidim in skorajda ne slišim. Šele takrat, ko opazim v tej drži nekoga drugega, me zmrazi. Čeprav se sama otepam moževe teze, da sem od vsega, kar mi ponuja telefon, odvisna, me pomirja dejstvo, da njega na odvajanju ne bo. Da imamo vsaj enega od staršev v družini, ki je preudaren, mu telefon ne pomeni ničesar in se družbenih omrežij izogiba kot devica ljubimcev. No, kako je z devicami, ne vem prav dobro, ampak v mojem času smo tekmovale, kdo vzdrži dlje, danes pa počnem podobno, ko si svojo odvisnost z majhno napravico s skromnimi in ne vedno delujočimi koraki brišem izpred očmi. Podatek, da na teden podarim kar en dan (23 ur in 59 minut) samo mini napravici in posledično ljudem, ki niso ob meni, je strašljiv, sploh glede na dejstvo, da želim biti prisebna (in prisotna) za tiste, ki jih gledajo moje oči. Aplikacijo, ki mi vzbuja slabo vest, že brišem z njega, saj sem si obljubila, da bom odslej podarila več časa tem, ki mobilnih povezav z menoj ne potrebujejo. Namesto konca pa naj priznam: „Sem Petra in brez tega, kar mi omogoča moj mobitel, ne znam več živeti.“

Besedilo je bilo objavljeno kot kolumna v februarski številki modne revije Grazia.

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,
One comment on “Kaj podarjam svojemu mobilcu
  1. Sabina pravi:

    Petra, takšna, kot si, ti mobi in vse, kar je povezano z njim zelo pristoji. Hm… saj telefon v roki na fotografiji tudi. Zelo.
    Sama sem ena tistih nesocialnih na družbenih omrežjih…. če bi bila bolj aktivna, bi bila odvisnica 🙂
    Obožujem pa malice in večere… takrat ob meni ni otrok in…takrat potrkam na vrata nekaterih blogov. Tistih, ki jih imam rada…
    Sončkasto pomlad, Petra.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*