Moj morski naravni jaz

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

Dovolite mi, da drugič zapored omenim morje, potem pa s slano vodo dam mir do naslednjega leta ali več. Saj ne gre za to, da me v rokavu ne bi tiščala še kakšna druga tema ali misel, da se mi tako mudi, saj o drugem ne bi (z)mogla pisati. To ne bo pravi odgovor, saj zadnje roke lovim sleherni mesec. Želim zgolj zaključiti z namigovanji iz prejšnje številke, odstraniti strahove in stopiti z zlatim tenom iz sence v jesen.
Seveda sem bila bela, kot skandinavska planinka, ko sem stopila iz prikladno razgretega avta brez klime, hitela razstavljati potovalno posteljico za drugorojenko, in v moževih očeh iskala srečo. Dobro, vsaj zadovoljstvo. Veste, v tej hiši ob morju sem v prejšnjem življenju brez moža in otrok že bila in obljubljala sem vse mogoče, kazala fotografije, mirila otroke, a vedela le eno. Dejstvo, da bom z moževim zadovoljstvom dosegla srečo za celotno družino. To je nehote postal moj novi hobi, a tega tako ne bom priznala. Če ste doslej skrbele le za otroke, vam le omenjeno dejstvo ‘mini’ skrbi za dragega obljublja srebrno poroko. Zlata je tako ‘out’. Mož je bil vidno umirjen. Privlekla sem svojo prvo knjigo, on kar dve, hodeča otroka sta že tekla po stopnicah do obale, en je skočil v vodo, drugi pa kričal in si namakal le stopala. Povprašam ga: „Kdo je dežurni?“ Prinese mi kremo (tri je kupil tik pred odhodom, zanje je odštel nekaj manj kot stotaka) in prosi, naj se namažem. Da je zaželen odhod za otrokoma, ki ju včasih v trgovini kar spregledam in se delam, da nista moja, sem si prevedla sama. Prve dni sem bila še sramežljiva. Ob spodnjem delu kopalk sem zgoraj nanesla le še dovolj debelo plast (najboljše 50+) kreme, širok klobuk na glavo in očala na nos. Prsi se mi od beline sploh niso videle, neobrite noge še manj. Že na trajektu sem z minutnim molkom opazila vehementno (neo)brit zadnji del stegen, potem pa sem omenjenemu spodnjemu delu dodala še retro stil, ki je spominjal na mamo izpred let, ko smo še skupaj hodili na dopust. Za hipec pač ne veš, ali so to resice kopalk, pogled na babico ali na kakšno zelo kosmato žival. Seveda imam srečo, da je moj gospod retro. Še več. Pusti mi, da po ‘vrtnarskih škarjah’ posežem sama, ko ne vidim več svojega telesa; vendar je odklop od interneta (halo?!, trije maili ne štejejo, (ne)družabnih omrežij pa se nisem dotikala, kar prisežem pri vseh tistih dovolj dolgih dlakah) tako dobro del kot neuporabljena britvica. Ne bojte se, da bi se domačini ali drugi turisti zgražali nad slovenskimi ženskami. Iz jadrnic, jaht in drugih plovil me skozi trto niso videli, ko sem po uvodnih dnevih zavrgla še spodnji del, do vode stekla z brisačo, jo odvrgla kot blisk in po dveh korakih v vodo skočila kar na trebuh. Seveda je v meni še veliko športnega duha, vendar skok na glavo z vso tisto zaščitno šaro (tokrat v iskreni želji, da ne pristanem v domačem časopisu kot zadnjič z vijoličnimi baloni v utripu dneva) pač ni bil mogoč.
Lak sem pustila doma, ker mislim, da si morajo odpočiti tudi nohti, v majhni toaletni torbici pa pustila le rdečo šminko (brez te res ne grem nikamor). Po prihodu nazaj se me je tisti naravni ‘look’ še kar držal in ko sem opravljala (državljanske) dolžnosti – frizer, ker so bili lasje že pošteno razbeljeni, in oblikovanje obrvi, saj v majhnem ogledalu, ki ga je osvetljevala blaga svetloba, nisem videla oči, še manj odvečnih dlak – sem slišala pohvale, kako mi obraz brez ličil kar žari. In kaj je sedaj z vsemi temi ‘žavbami’, ki jih gledate v reviji, maskarami za zapeljevanje in vsemi drugimi kosi oblačil, v katera sem skočila šele po prihodu nazaj, saj sem tam imela le dvojne kratke hlače in nekaj majic? Prav nič posebnega. Tako dobrodošla so kot moji dnevi brez vsega. Vsaj enkrat letno se je lepo preleviti v tisti svoj drugi (ali prvi) jaz, pa čeprav določeni (neobriti) deli spominjajo na naše mame v osemdesetih.

Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.

morskajaz

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
One comment on “Moj morski naravni jaz
  1. Sabina pravi:

    Morje je more in vedno dobro dene. Kot balzam… za dušo in telo…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*