Okronana z jabolkom navdiha

AT1_5032b

foto: Anja Tomanič

Ko sem s hitrim, a utrujenim korakom hodila skozi mesto in ob meni mirila zdaj tega, nato drugega otroka sem dobila klic. Šele takrat sem slišala za nagrado, ki jo podeljuje sam predsednik države, brez da bi zato moral koga vprašati. Kako izjemno ime, sem pomislila. Prav meni(?), sem podvomila. Bila sem namreč v mislih med rdečimi baloni, ki smo jih prihodnji dan sprehodili skozi mesto. Ko sem naposled vdihnila, sem rekla ‘počaščena sem’. In sem res! To je kompas, ki ga je dobil čolniček na katerem piše Zavod 13 in dokazuje, da pluje v pravo smer. Spominjam se, kako sem v mislih načrtovala prvo razstavo naših ljubih otrok in bila ganjena ob odzivih ljudi, ki jih sploh nisem poznala. Kako še danes srečujem ljudi, ki mi povedo, da so si razstavo ogledali večkrat in obraze naših otrok nosijo v srcih, njihove misli pa jim odzvanjajo sleherni dan. Temu so sledili Nedotakljivi, ki so name naredili močan vtis. Pa zadnje Korenine naše prihodnosti, ki kličejo po ljubezni do lastnega poklica in zavzetost ob tem, kar počnemo. Priznam, da je moja največja želja, da bi naša zloženka bila na voljo sleherni mami v domači porodnišnici in bi lahko brezplačno pomagali na sosednji pediatriji s podporno skupino za posebne matere, ki prav tam noč in dan bdijo nad svojimi otroki ostala neizpolnjena. Povabila na skupni sestanek, ki bi moral biti že davno, do danes nisem dobila, me pa tolaži dejstvo, da so posamezni zdravniki tisti, ki posebnim materam pokažejo pot do nas. Da nas posebne ženske poiščejo same. Če vpraša kdo mene, je nepomembno kdo dotični ženski pomaga in ji je v oporo. Jaz si le želim, da bolnišnični hodniki za tako žensko ne bi bili tako hladni in tihi. Nikomur, prav nikomur na svetu ne privoščim obupa v nevedni zmedi, ki sem jo doživljala sama in danes vem, da bi mi mame, ki so okrog mene in strokovne sodelavke, ki nam pomagajo nositi težo ob prvem soočanju in kupico skrbi bile takrat kot odrešitev. Pred vso države (se reče tako, ko govoriš samemu predsedniku države?) sem povedala, da ne bom spala na lovorikah, ampak obljubljam, da se bom v začrtani smeri trudila še naprej. Trkala bom na vrata tam, kjer mi jih doslej še niso odprli, pa sem vmes že skorajda obupala in delala skupaj z Renejem in Anjo fotografske razstave, ki bodo rušile zidove med ljudmi. Sem povedala tudi, da so istospolne ljubezni zame prav tako ljube in po nepotrebnem odrinjene. Mar si vsi skupaj ne želimo biti le ljubljeni?
Hvala, draga mama, za tako dober dedni material, odločno trmo in neutrudnega duha, zobozdravnici in posebni mami Ani, ki tako skrbno skrbi za moje zobe, saj obljubljam, da bom ugriznila še v tako kislo jabolko, ki mi bo prišlo na pot. Vam pa, ki ste stali v predsedniški palači, berete tukaj in ste del družbe nalagam, da postanete jabolko navdiha tam, kjer je vaša bit. Kot je rekel predsednik države v govoru: ‘Zaradi teh štirih pogumnih in plemenitih posameznic je družba boljša’, jaz pa vas vabim v našo sredo, ker ste mnogi prav takšni, če ne nekateri celo boljši, prav v tem kar počnete!

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Celotni album iz predsedniške palače, kjer je podelitev nagrade jabolko navdiha potekala si lahko ogledate tukaj.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
2 comments on “Okronana z jabolkom navdiha
  1. Jana pravi:

    Vau. Sem si ogledala tudi vse fotografije. Čestitke za zasluženo nagrado. Kako lep zgled imajo tvoji otroci. Vse lepo!

  2. Sabina pravi:

    Petra, sem si včeraj ogledala galerijo in čakala na objavo 🙂
    ČESTITKE! Tega ne zna in ne zmore vsak…
    Naj bo vsak dan ščepec vaš in… VSE DOBRO!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*