Moje nebogljeno dete – My helpless child

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Nisem povsem prepričana, ampak morda se je že jutro pričelo povsem nesprejemljivo. Prezgodaj, ponudilo le skodelico zeliščnega čaja in hitenje v mesto, kamor smo prispeli pred dnevi s trajektom. Utrudila me je tržnica, ugotovitev, da knjigarne, kjer bi potolažila nakup njihovega prevoda biografije nekega umetnika, brijoš s čokolado in Levova nepopita Cedevita.
Po vrnitvi sem napovedovala dvig temperature morskega zraka nad 30 stopinj Celzija bolj zavoljo njenega joka in zavoljo tega, ker bi dišalo po neznosni vročini. Jedla je. Jokala. Dvigovala sem jo iz postelje. Pestovala njeno razdražljivost. Jo posadila v voziček in hodila po dovolj veliki terasa. Zaspala je za dobrih pet minut, previla sem njeno mehko rito že tretjič, pred tem pa pustila, da hladen tuš nežno teče po njenem vročičnem obraz. Položila sem jo v najhladnejši prostor hiše. Upala, da bo zaspala. Ampak, dan se je le vrtinčil naprej, pomešan z jokom, tolažbo, ihtenjem in iskanjem lastnega zavetja. Moledovala sem, naj se že enkrat konča, ker je včasih drugi dan lažje. Utrujeno sem iskala pomoč, ki bi lahko bila skrita v naravni lekarni, dvigovala sem lastno razpoloženje tako, da sem ji dajala vedeti, da mi ni povsem vseeno. A preden sem jo oblekla v njeno pižamico, ko se je dan že skoraj prevesil v zgodnji večer, sem na postelji zagledala suhceno in zvijajoče se telo. Takšnega vidiš morda le še na kakšnih starih fotografijah ali novejših, ki prihajajo iz pozabljenih krajev. Na beli brisači, ki ji ni dajala utehe je brcala s sebe tanko bombažno pleničko. Gledala sem njen besneli obraz in v njem videla to nebogljeno bitje, ki ga vidijo drugi. Začutila sem delček njihovega odpora do tega z življenjem nezdružljivega telesa. Do oči, ki buljijo v neznano. Ki te sploh ne pogledajo a ti vidiš, da je desno tako zelo drugačno, da te včasih mrena, ki diha skozenj zaskeli. Za hip sem želela, da oddide. Utrujenost me je tiščala na tisti rob, ko bi ponovno rekla pojdi in se ne vračaj več. Nemoč, ki se mi je zažrla v drobovje, ko ji nisem znala pomagati, mi je pretila, da jo bodo moje roke izpustile. Sesedla sem se v koti preozke kopalnice. Sililo me je na jok, a še jokati nisem mogla. Zmogla nisem iztočiti niti ene same solze iz svojih prezira polnih oči, do videnja, ki je še vedno utripalo v meni. V ogledalu sem pogledala svoj obraz. Kako dvolična si, sem si zasikala. Na njem sem iskala to ljubezen, ki sicer pronica skozi moje prsi a mati v meni mi ni zmogla odpustiti tega pogleda, ki sem ji ga namenila malo pred tem. Imelo me je, da bi v ploskev pred seboj zalučala prvo stvar, ki bi mi prišla v roke, ker jo varujem le pred drugimi pogledi, tokrat pa pred lastnim nisem postavila prav nobenega sita. Koliko kvadratnih centimetrov kože je posejane z omenjeno brezbrižnostjo, ki jo upam celo napisati in vem, da ob morebitnih kritikah ali klevetih izza vogala ne bom niti trznila. Lasje so mi padali na obraz in imela sem občutek, da se mi še konice las, uničene od morja in sonca smejejo v brk in se muzajo mojemu globokemu padcu.
Želim kriviti napačno začeti dan, ker je vedno lažje, če je kriv nekdo drug, pa mi je bila tisto večer v pomoč le noč, ki je čakala name z mehko blazino. Streznila sem se kmalu. Odšla nazaj in jo trdno objela, da mi je nihče ne bi ponovno odvzel proč. Obraz sem potisnila v njen mehki vrat, zaprla oči in pomislila, da pravzaprav ona ljubi mene. Nemočno žensko, strto mamo, klecajoče bitje, ki jo je tisti hip držalo v naročju. Brezpogojno ljubi vse pomanjkljivosti, ki jih skrivam pred njo, moj škrlatni plašč in plašnice, ki jih redno negujem, da bi mi bile v uteho. Moj razum, ki prepriča podzavest in  nasmeh takrat, ko sem pravzaprav žalostna.

In ker je ljubezen slepa, ostajam v temi še naprej. Slepec sem, ki ljubi. In nikoli več ne želim spregledati!

midvemala

foto: Rene Gomolj

I am not entirely sure, but perhaps even the morning started completely unacceptable. Too early, it offered just a cup of herbal tea and rushing to the city where we arrived with a ferry just a few days earlier. Tired by the visit of the market, also knowing there’s no bookstore that could provide some comfort by holding a translation of a biography of some artis, brioche with chocolate and Lev’s unfinished Cedevita made me tired.
After returning I predicted rise in temperatures above 30° probably because of her crying and because it smelled of unbearable heat. She ate. She cried. I was lifting her out of the bed. I cradled her irritation. I put her in her cart and walked along the spacious terrace. She fell asleep for five minutes, I changed her soft bottom for the third time that day, but before that I let the cold shower run down her heated face. I laid her in the coolest part of the house hoping she would fall asleep. But that day, mixed with crying, comforting, sobbing and seeking its own shelter, just whirled on. I was begging it to end because it is always easier the next day. Tired as I was, I looked for help in natural pharmacy and tried to lift my spirits by letting her know I do care. But just before the day changed to night and I changed her into her little pyjamas I saw a small, skinny and twirling body on the bed. The body you can only see in very old photos or perhaps in some new ones that were taken in some forgotten places. On a white towel, that did not give her great comfort, she kicked off a sheer blanket. I looked at her enraged face and saw this helpless little being, a being other people see in her. I felt a fraction of people’s reluctance towards this “with life incompatible” body of hers. Towards these eyes that are just staring into the distance. These eyes that do not even look at you, but you can see that the right eye in very different and sometimes the membrane on it causes the stinging feeling in your heart. Just for a moment I wanted her to be gone. The severe tiredness pushed me to that edge where I would say go and do not come back. Helplessness in my gut when I wasn`t able to help her threatened my arms to let her go. I crashed onto the small bathroom floor. The tears were boiling in me but I couldn`t cry. I was not capable of shedding even one tear from my eyes that full of contempt towards what I felt a few moments back. I saw my face in the mirror. How two-faced you are, I hissed at myself. I was searching for love, love that normally leaks through my bosom, but the mother in me could not forgive me for the gaze I had given her a while back. I suddenly felt this urge to throw the first thing that my hands could touch towards the flat surface. I usually guard her against such gazes, but this time I could not do it even before my own. How many centimeters of skin is scattered with the mentioned indifference, the one I dare to write about, knowing that I won`t even twitch if I hear any critics or slanders regarding it. My hair was falling on my face and I had a feeling that even its ends, split from the sun and the sea water, were mocking my downfall.
I want to blame the day that had started the wrong way, because it is always easier if someone else is to blame, but that day the only help I was given, was the night that waited for me with a soft pillow. I soon felt sober. I went back and hugged her so much that no one could take her away from me. I put my face into her soft neck, closed my eyes and thought that she is the one that actually loves me. She loves this helpless woman, broken mum, shattered being who was holding her that moment. She loves all the mistakes that I try to hide before her, she loves my red coat and blinders I take good care of just so they could comfort me. And she loves all this things unconditionally. My mind that convinces my subconscious to smile when I feel sad.

And because love is blind I am staying in the dark. I am a blind man who loves. And I never want to see again.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica

Stoja na glavi, barvit pogled in trinajstka

foto: Marjan Laznik

foto: Marjan Laznik

Želela sem nekaj svojega. Spominjanje, kako sem potila svoj lastni pot, grizla predebele vrvi, da bi se osvobodila in gledala črni temi v oči. To o zobovju mi je vedno povšeči. Tudi takrat, ko se z modrostnim in zakoreninjenim muči čeljustni kirurg. Prav rada slišim, da so moje korenine tako močne, da bi skorajda omagal še sam. Zato tudi hvalnica mami iz prejšnje strani, za te odlične gene. Za vse tisto, ki me je nevidno potiskalo naprej, pa je morda celo prihajalo od babic, tet in prababic.
Ob trinajstki ne čutim nobenega nelagodja. Da sem jo okrasila s kristalčki in biseri je botrovalo le dejstvo, da si tudi bolečina zasluži lepoto. Sicer se zapodi na vse strani in še drugim povzroča nevšečnosti.  Pa saj bi lahko ponujala svoj parfum, ampak kaj, ko imam tako občutljive nosnice, da bi ga morali mešati na Japonskem. Lahko bi dala spodnjemu perilo svojo noto, pa že vsi veste, da sem najbolj srečna takrat, ko ga sploh nimam na sebi. Nogavic ne omenjajte, tudi zoknov ne. Kaj pa rdeča šminka? No, ta bi bila še kako prikladna. Vem pa, da bi ženske jamrale, da ni v njihovih tonih. Ni taka kot glos. Navsezadnje vidim, da ostajate bledolične s pudrom na svojih ustnicah in danes obljubljam, da se glede tega ne bom razburjala. Rada bi le kaj podarila. To, kar imamo ta hip tukaj na voljo so 3 zapestnice (Swarovski kamne ali perle izberite same) in eno ogrlico, aja, pa roko.
Veste, rada bi tudi kaj prodala. Seveda imam še vedno neprofitni zavod, nič ne kaže, da bom začela operirati s čari pri praznih donacijah ali stala pri vhodu izplena iz dobrodelnih koncertov, ki jih sama ne maram. Najbolj sem vesela, ko kak kos naročijo moški za svoje ljubljene. Tudi takrat, ko prijateljica razveseli svojo prav tako žensko sorodno dušo. Najraje pa vidim, ko si jo nekdo podari sam. Samo zase, sebi. V priznanje. Morda v spomin, da nisi obupal ali padel v brezno, iz katerega ne bi znal stopiti nazaj na sicer še kako zaprašeno pot. Ker padci se verjetno ne bodo nikoli nehali, kajne? Da bi lahko šla že sedaj v pokoj, mi tudi ne morete obljubiti, kajne? Četudi vam priznam, da sem na čase še kako utrujena. Vem pa, da imamo vsi nekaj. Kak žulj ali rano. Težke minute, morda celo dneve. Obdobja so pa tako ali tako nezdružljiva z življenjem, kajne?
Tako tolažim naše posebne starše, da navidez kruta usoda ni zaznamovala le nas. Tudi ženskam, ki ostanejo po ločitvi v neki novi vlogi sporočam, da se neljube reči ne dogajajo le njim ali tisti drugi in preostali, ki jih prav tako premetava enkrat na eno, drugič na drugo stran in jim občasno ni prav nič jasno. Tudi meni ni bilo, ko sem s smrtjo ožigosanega otroka držala prvič v naročju. Zato ob tem nakitu vedno priložim sporočilo:

Trinajstica opominja, da zmoreš –
nosiš veliko več moči, kot se ti zdi
in kadar se ti življenje obrne na glavo
boš ugotovil, da je tak pogled barvit.

Povej mi le prosim, na kaj bi naša trinajstka opominjala tebe. Morda le z besedo. Lahko pa le dvigneš roko, če ti bo ta hip lažje. Žrebam v petek zjutraj in držim pesti za vsakogar. Saj smo vsi tu in tam obrnjeni na glavo. Nikakor pa tako ne smemo tako ostati. Potem bomo morali obračati še pohištvo. S tem, pa bi bilo preveč dela!

Zapestnice in ogrlice nastajajo v sodelovanju trgovine Perla:
http://www.perla-nakit.si/
FB

foto: Marjan Laznik

foto: Marjan Laznik

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , , ,

Srečno 6 krat 10

14585497_10154108012278893_533248718_n
Mati
draga, hvala, da si me sprejela, čeprav se ti ni sanjalo, kakšno prvorojenko boš prejela od množice drugih, veliko bolj pridnih punčk.
Hvala, da sem lahko tako trmasta, kot ti.
Da brezglavo zinem, kaj mi pade na pamet, pa čeprav sogovornik le obmolči.
Za športnega duha.
Vedrega neba.
Pogum v srcu, da izberem vedno le svojo pot.
Neustrašno željo, da poletim, čeprav mi vsi žugajo, da bom padla.
Da so tvoja vrata vedno odprta. Tudi ob najbolj nemogočih urah. In nikoli ne postavljaš nepotrebna vprašanja.
Kje se je izgubil dar za kuhanje ne vem, vendar moj apetit pove več, kot vse kuharsko sposobnosti, ki bi jih lahko podedovala skupaj.

Hvala ti za zdrave in res močne zobe. Neuničljive kosti.
Za najboljšega očeta, ki si mi ga lahko dala.
Sestro, za katero imam nekaj pripomb, ampak ti veš, da jo imam globoko v sebi iskreno rada.

Mati moja, a ti sploh veš, kako je lepo biti ti?
Rada te imam, točno takšno, kot si.
In zakaj te tolikokrat pokličem? Ker vem, da bo prišel dan, ko te ne bom mogla več. Pa te bom še kako želela.

In zdaj vmes. Daj, vstopi ponovno na zelen teren. Obleči svoj vijolični dres. Z žogo, še nisi rekla poslednje. Zabij svoj gol in še kakšnega zraven.
Iz tvojega varnega objema ven kričim: srečno za tvojih 6×10 in če me bo kdo vprašal, kaj bom, ko bom velika? Bom rekla, da bom kar ti!

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica

Festivalskemu otroku na pot

14207767_1095102563914570_4329770636828679275_obb

foto: Dejan Bulut

Najlepše sem se počutila, ko je bil festival ženska, nekoliko zmedena, ko si je nadel ime ukradeno in ob tem spoznala, da nizi glasbenih tonov prihajajo iz istega vira in se sproščeno naslonila nazaj, ko si je nadel ime otrok. Dasiravno globoko v sebi ne zaznam dovolj materinske skrbi, na določenih mestih nimam občutka in da je v mojih rokah dovolj doslednosti, me je letošnji otrok prevzel do te mere, da sem ga povsem in ponovno sprejela pod lastno okrilje.
Sprva je kazal znake zahirančka ali celo prezgodaj rojenega otroka. Slednje bi še najbolj držalo zaradi dejstva, da je na domačem teritoriju kakšna genialna stvar prezgodnja, da bi lahko dosegla pravi razcet. Mene tako ali tako privlačijo trmaste otroške duše, ki jim napovedujejo kratko življenjsko dobo. Nad njimi zmajujejo z glavami strokovnjaki, a njihove matere imajo takšno ljubezen in verjamejo vanje, da rastejo in se razvijajo, čeprav včasih v to podvomijo tudi same. Brigitin otrok živi. Še več. Ostaja njen, čeprav ga je dala v varstvo Barbare in ga v ozadju ves čas pestuje Tea. Nehvaležno je bilo tu in tam gledati občinstvo, ki ni razumelo, da je včasih umik še kako potreben, da lahko mati ponovno zadiha in si nabere moči. In da na drugi strani, ženska, ki stopi v njene čevlje ni prav nič manjvredna. V mojih očeh je bila celo sila pogumna, ko je sprejela otroka v preudarno oskrbo z zavestjo, da jo bodo nemara primerjali veliko preveč, kot bi zmogel povprečni človek.
Hvaležno in pomirjeno sem sobivala v notranjosti Minoritske cerkev. Ob Bachovem vpijočem podoživljanju vsemogočnega, ki se je preko strun violončela vzpenjal visoko pod strop. Tempo sem komajda vzdržala in se v slabih dveh tednih takoj po 18h zvečer intenzivno posvečala večernim ritualom z otroki.  Včasih sem pozabljala, da moje telo ne zmore vsega in se čez dan veselila unionskih druženj z družabniki, ki se čez leto malodane ne srečamo. Ko pa sem sedela tam in so me znane skladbe zazibale v polsen lebdečega opazovanja odra, sem pravzaprav spoznala, kakšen vpliv ima ‘že znano’. Kako sproščeno vpliva na moje večno prižgane možgane in mi naposled ponuja udobje domače zofe.
Skrbi me mali virtuoz, ki je pod lastnimi prsti izpeljal vrhunsko romatičnost Griega, saj si želim, da ostane srečen otrok in kasneje mirna odrasla oseba brez travm, ki jih (seveda ne vedno) povzročajo ure vežbanja (ne vadbe, kot je znala reči moja učiteljica klavirja) in premalo svobodnega otroštva z nekaj dolgočasja vred.
Če se ozrem nazaj je v teh dneh uživala malodane vsa družina. Na popoldansko otroško prilagojeni opero, sem poslala kar teto in hodeča otroka. Sobotna klavirska ura je pripenjala še blazine, na katerih so se otroci lahko plazili, starši pa počivali brez kričanja in dodatnih opozoril. Čas je minil, kot bi me glasbeni vihar le oplazil in odzvanja v meni še danes.

Medtem, ko gledam obraz domačega festivala od blizu, ki na čase sopiha in njegovi starši nimajo dovolj denarja za inštrument, ki si ga zasluži, takrat v očeh njegovih mater, tet, babic in drugih žensk iz občestva (ne le občinstva) verjamem, da bo ustvarjal še mnogo časa. Morda tudi takrat, ko vseh nas ne bo več in bo naša današnja podpora (kakršnakoli že je) ponujala nekaj čudovito muzikaličnega za rodove, ki prihajajo.

foto: Dejan Bulut

foto: Dejan Bulut

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake:

Jenn Paris spreminja žensko v damo

9-mala
Ne spominjam se čisto točno, kateri poletni dan sem zamenjala torbo za platneno vrečo knjižnice Velenje na kateri je upodobljen Kajuh, v katero sem zmetala le telefon, miniaturno kozmetično torbico, ki ta hip predstavlja tudi denarnico in shranjevalko za vse mogoče predmete (tudi odpadne gumbe) in jo ohranila vse do danes.
Nikakor nisem pričela varčevati prav pri omenjenem kosu, temveč sem si nenehno kombiniranje prilagodila do te mere,  da sem z univerzalno temno modro barvo privarčevala na času. Držalke so dovolj velike, da jih zavihtim čez krmilo kolesa vanjo pa tlačim sveži kruh, potiskam kilo krompirja in skrbno vstavljam ta ali oni list papirja. Če govorimo že o torbicah, imam najraje tisto, ki mi jo je prinesel mož  iz čezoceanskega službenega potovanja, ki sem jo za slabo leto celo potisnila v omaro. Bojda je bila preveč fiksno trda, mi je govoril razum in ne dovolj prilegajoče se mehka. Skorajda sem jo podarila naprej, potem pa le privlekla na dan in jo pričela redno nositi iz hiše.

18-mala
Zame torbice niso modna muha, ampak pes čuvaj. Res ne maram nenehnega lova za novimi. Raje se ugriznem v jezik (no, odprem denarnico) in odštejem dovolj za kvalitetno. Barva mora biti dovolj norčava, da jo pogleda sleherna gospa. Če gleda le mene, mi postane preveč nerodno. Zato sem bila srečna s tisto (pocensko in poseldično hitro uničeno) rumeno in vedno znova vlačim bakreno, ki nosi zlate tone za večerne izhode, kamor pa mobilnik ne morem stlačiti. To slednje me najbolj jezi. Ne prevelika, ne premajhna je prava, kajne? A čez dan naj bo dovolj velika, za vse mogoče in ob večerih tako diskretna, da vsemu navkljub ne šivaš žepov, kamor bi stlačil telefon. Namreč, mož svojega pušča dosledno doma, jaz pa sem dežurna za morebitne otroške klice. Sem pa si omislila vsemu navkljub neopazno rjavo za čez zimo. Takrat so tako ali tako kaše tiste, ki se svetijo, ščitijo ušesa in dopolnjujejo ‘čezritno’ bundo.
4-mala
Doma od šole dalje nimam nahrbtnika, saj se odrekam športnim izhodom, potem pa polnim pol šolske svojih otrok, kadar se res kam odpravimo, moja mama pa jih ima celo rada. Take, ki jih brez težav vzameš v mesto in jih enkrat nosiš le na eni rami, ko so dovolj težki, pa jih povezneš kar čez obe, saj je skrb za hrbtenico v teh letih primarnega značaja. Moja soseda, ki je tekla mimo nas, ko so nastajale videne fotografije, se je navdušila nad takšno, ki omogoča držanje z eno roko ali spet drugič, ko si jo povezneš kot poštar, pa si z njo prav tako zadovoljen. Pravi, da ima rada prosti obe roki, ko po izhodu iz službe zavije še v trgovino in napravi nakup za nekaj dni.

September je ravno pravšnji mesec za te stvari. Ko se vsi domači vrnemo na svoje (delovne) tirnice in ko bom mojo platneno vrečo pospravila v novo, ki jo bom izbrala tukaj. Namreč, če obleka naredi človeka, je torbica zaslužna, da se ženska prelevi v damo tudi takrat, ko ima na obeh ramenih naramnice lepega nahrbtnika.

12-mala

Čeprav je do praznikov še mnogo časa, ste lahko opazili, da na teh straneh rada vzdržujem tempo podarjanja. Življenje je že tako preveč komplicirano, koraki tu in tam sila težki, take malenkosti, pa nam lahko pomagajo, da se vržemo čez prepad, ko nam je le-ta presekal pot. Zato smo se skupaj s podjetjem odločili, da v komentar napišite le ime torbice, ki vam je res povšeči in kaj po vašem mnenju pomeni torbica za žensko samo. Izžrebana pa bo dobila prav tisto, ki si jo je izbrala. Lepo, kajne?

www. jennparis.com
FB stran
IG
14-mala

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,

Igra, kot odlično pomagalo pri razvoju otroka

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

Dolgoletno delavko mariborskega Centra za sluh in govor, mojo nekajletno sodelavko in strokovno prijateljico našega zavoda Tugomiro Vizjak Kure sem poprosila, da o knjigi Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka spregovori v vsem razumljivem jeziku.
Dejstvo je namreč, da je  izjemno podkovana na področju specialne pedagogike, delala z gluhimi in naglušnimi, vpeljala nize vaje za predšolske otroke z mnogimi težavami in brez vsake diagnoze, predvsem pa je pri svojem delu ravnala po notranjem občutku in zdravi pameti. Medtem, ko je tudi sama napisala priročnik na podobno temo že davno, se je dotaknila dejstva, da danes ni več toliko možnosti za prosto gibanje in igro otrok, tako da je potrebno načrtno voditi in spodbujati gibanje in s tem razvoj nasploh. Zato je, kot pravi sama knjiga uporabna (in vizualno privlačna), saj ponuja konkretne napotke kako z gibanjem oz igro, vplivati na razvijanje miselnih sposobnosti otrok, vendar če smo povsem iskreni  ne predstavlja neke revolucionarne novost, saj so to že znana dejstva. Na področju specialne pedagogike že dolgo obstajajo zelo podobni načini dela, katerih cilj je spodbujanje razvoja otrok s posebnimi potrebami: npr. – verbotonalna metoda dr. Guberine temelji na gibanju, poslušanju in spodbujanju razvoja jezika (gibalno govorne stimulacije, piktografska ritmika), metoda zavestna sinteza razvoja dr Brajovića temelji na razvijanju psihomotoričnih sposobnosti in govorno jezikovnih sposobnosti.(dejstva iz 50tih in 60tih). Že prej omenjeni dr. Pospiš govori o pomenu gibanja za uspešno učenje. Še bi lahko naštevali. V 60tih je krožila tudi anekdota v Zavodu za psihofiziološke poremećaje i govornu patologiju, dr Brajovića, da bi s stimuliranjem razvoja celotne populacije otrok, lahko ustvarjali genije. Leta 2010 je izšel priročnik Stimulacija razvoja motorike in senzorike, ki je sicer bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami izkazalo pa se je, da je uporaben tudi za delo z vsemi predšolskimi otroki, in je precej podobna (naloge, izvajanje nalog, opazovanje).
Na kratko bi lahko rekli:

  • za razvoj otroka je igra potrebna v najširšem pomenu besede
  • v otroštvu so najbolj pomembne prav gibalne igre, saj kot pravi dr M. Pospiš, je gibanje osnovna fiziološka potreba
  • gibanje spodbuja razvoj vseh ostalih sposobnosti otroka
  • skozi čas in v vseh kulturah obstaja veliko otroških gibalnih iger (povezanih z govorom ), ki spodbujajo razvoj otroka; tako kot obstaja veliko govornih iger (pesmice, izštevanke, uganke…), ki spodbujajo razvoj jezika (mišljenja) neke določene sredine

Namesto zaključka in dejstva, da ne gre za nobeno revolucionarno odkritje za strokovne sodelavce otrok se obe strinjava, da je knjiga vsekakor dobrodošla in ponuja staršem in vzgojiteljem veliko možnosti in konkretnih vaj, ki koristijo otroku samemu, ne glede na stopnjo težav ali njihove raznolikosti.  Dejstvo je, da je uporabna prav tako pri povsem običajnemu kratkohlačniku, ki se samo z gledanjem televizije nikakor ne more zadovoljiti.

Internetni nakup knjige je mogoč tukaj.
video: https://www.youtube.com/watch?v=Q6GKR2MYZR4

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,

Skok v neznano

foto: Petra Greiner

foto: Rene Gomolj

Vloga matere otroka, ki ni tak, kot ga imajo sosedje, biti žena moškega, ki se mu rodi otrok, ki lahko vsak hip umre in biti navsezadnje hči staršev, katere pogled na vnukinjo izzove vso pomilovanje, ki ga nehote premorejo, je podobna kopalki, ki jo takoj po prihodu na bazen mimoidoči vrže v vodo.
Obleka se ji prilepi na kožo, kar ni ravno prijetni občutek. Če nima spetih las, ji ti omrežijo obraz, da sprva ne vidi ničesar pred sabo in malha, ki jo je vzela s seboj, je tako premočena, da ostane na dnu bazena. Povzetek vsega napisanega bi vas od tega karakterja odvrnil že na prvi pogled. Drugega sploh ne bi bilo in razlage ter prepričevanje ljudi, bi bile brez vsake koristi. Ko se prvi šok poleže (ali vsaj tako misliš), se globoko v posamezniku začnejo prebujati živalska želja po preživetju, gora strahov, ki je pomešana z mislijo, da bom(o) izplavali ali tudi ne in vetrovni sunki, ki te prepričujejo, da je (lahko) ob vsem skupaj celo zabavno. In to slednje je v robustnih, neprilagajočih in na dolge proge neprimerni čevljih pravzaprav ključno. Previdnost bojda ni nikoli odveč, ampak vloga posebnega materinstva, ti tega ne omogoča. Potrebno je skočiti na glavo, čeprav ostaja slutnja, da je globina (pre)plitka. Tisti ‘kar bo, pač bo’ ti pade najprej na misel in potem poti nazaj ni več. Jaz sem pač trmasta rogulja in vztrajam. Trkam tudi takrat, ko so mi pred nosom že zdavnaj zaprli vrata in se vdam šele takrat, ko moje telo ne zmore več. Premalokrat, če kdo vpraša mojo podzavest. Da z njo ne plavam sinhrono ni nobena skrivnost. Ob četrtkih opoldne, ko ležem (dobro dene) na ležalnik moje psihologinje, ne zaprem oči, ampak celo vsake toliko pogledam njene budne oči (pokazala sem jih tukaj), da preverim, če se razumeva, se pred menoj pojavi novi svet. No, ni čisto novi, je pa pa tisti moj, ki se mi vedno znova izmika ali pa ga pač nočem videti. Lepo me je opozorila, da me čaka presedlanje iz sedenja nasproti nje in mesečnega obiska, ki je zabeležen na kartončku, na filmsko ležanje in tedenske (zelo striktne) zmenke, nekaj več napora. Da je lahko govorjenje, ki se v glavnem pričakuje le od ležalca (ali ležalke, nikakor pa ne zaspanca), v tisti slabi uri naporno tudi za ženske posameznike, ki sicer s tem nimajo težave in da je sejanje misli v slogu ‘kaj povedati in kaj raje zamolčati’ nezaželena aktivnost. Naposled imajo tudi sanje svoja sporočila. Zahvaljujoč njim in vztrajnosti profesionalne gospe, ki sedi nekoliko za menoj, bom morda (ne dajem roke v ogenj) nekoč s podzavestjo celo sodelovala. Jo kdaj pa kdaj vprašala za mnenje in si zaželela, da zaživiva v harmoniji. To bi bila morda celo bolj pomembna želja kot ta, da iz las vedno znova sejem misli o otrocih in možu. In o naju. Pa za naju in vse tisto, kar se pač tika mene in njega. Očitno mi najini zmenki ob družinski terapevtki, ki so na urniku zadnje mesece na štirinajst dni povsem zadostujejo. Bolje rečeno, dopolnjujejo vrzeli in očitno je v troje lažje. Ampak, o tem ne mislim razpredati, vsake toliko pa prosim njega, ki me je tja povabil, da pove po moško (da lahko zapišem med temi stranmi), zakaj se je za to obliko odločil. Kako to, da je to rekel On in ni težila Ona? Čemu gre zasluga, da sva sedaj veliko bolj povezana, pa čeprav se noben od otrok ni odselil? Zakaj je On bolj pozoren, Ona pa cveti? In kakšen vpliv ima le 120 minut na mesec, ki ga preživiva v sosednji ulici in nama tretja oseba za to izstavi celo račun?
Če se še malo vrnem k psihoterapiji, ki jo koristim jaz sama lahko rečem, da je to pravzaprav sila naporna reč in je očitno lahkotno ležanje toliko bolj smiselno. Včasih prebuja v telesu reakcije, ki bi jih opisoval le pri kakšnem mazaču. Imam občutek, kot bi se kakšna misel obudila nazaj k življenju in bi želela, da jo ujamem za rep, pogladim po hrbtu, kot potepuškega mačkona ali jo le opazim. Ko se odpravljam k njej sem vznemirjena, kot bi me čakala ura z ljubimcem, tam se počutim lepše kot doma (čistilke so na delu sleherno večer) in ko grem od nje ter sedem na svoje kolo imam občutek, da bi lahko objela ves svet. Trajanje omenjenega občutka je kratkotrajno oz. običajno le do prihoda prvega člana nazaj doma, vendar je vredno.

Danes je zaželeno biti drugačen in za to ne potrebuješ otroka s posebnimi potrebami ali kakšne druge travmatične izkušnje, ki bi govorile o tvoji posebnosti. Lahko si samo ti sam. Skoki na glavo v obleki in vloga posebne matere, pa žal niso za vsakogar.

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Maraton Pozitivne psihologije z vsem damačim Aleksandrom Zadelom, zakoncema Mrgole, ki na najstnike gledata tako domače, kot jaz na zajtrk in med še nekaterimi bova z Darkom Đuričem ter Nikom podala izkušnjo Življenjskega teka čez ovire, ki ga danes poimenujem kar v Skok v neznano, prihaja kmalu. Zato podarjam 2 karti, da boste preživeli soboto več, kot le ‘malo drugače’. Navsezadnje bomo skupaj od zgodnjega jutra, pa vse do poznih ur. Po preštevanju rok, bom žrebala v sredo zjutraj!
FB dogodek

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,

Žiga Ropret – dobrodelnost v tihoti

foto: Osebni arhiv

foto: Osebni arhiv

Nekaj časa sem nič kaj resno iskala nekoga, ki bi mi pripravil tehnično podlago za moj blog. Imela sem že ime, Anjo sem prosila, da iz logotipa zavoda izpelje naslov, ki sem ga želela in v mislih sem že nizala izgled, ki sem ga občudovala na nekaterih podobnih straneh.
Iskala sem podlago, kamor bi stresala svoje misli, predstavljala ljudi, ki so zanimivi ne le zame in razkrivala nič kaj vesoljsko življenje s posebnim otrokom. Med vsemi temi miselnimi potovanji, sem na ljubljanski kavi z mariborskim človekom prišla do mladega moškega, ki bi mi vse to bil sposoben materializirati. Prvi mail je vseboval nekaj osnovnih informacij in vprašanje o ceni. Drugi nekaj več vsebine in ponovno vprašanje o ceni, nato pa sem gospodiča eno večer poklicala po telefonu, razjasnila nekatere informacije glede postavitve in se resno lotila zasliševanja okrog cene. Nič, je bil odgovor v telefon in dodatek, da ve kaj počnem in bo prispeval svoj delež. Vmes je vzdrževal, kar je bilo potrebno in popravljal takrat, ko je prihajalo do sprememb. Na čase sem se oddolžila s planerjem in zapestnico za njegovo gospodično in se iskreno zahvaljevala. Pa kdo za božjo voljo danes še dela kaj zastonj? No, prostovoljci v pravem pomenu besede, sicer pa velikokrat naletim na eni strani na delodajalce, ki kadra ne najdejo in na posamezne ljudi, ki bojda dela ne dobijo. Jaz pa imam pred sabo človeka s službo, ki mi povsem zastonj postavi in ureja moj računalniško internetni vrtiček, pa ga do danes v živo še videla nisem. Včasih imam občutek, da živim v nekem milnem mehurčku, ker se na moji poti, ki je polna šodra (ne kamenja) najdejo ljudje, ki sejejo svoje znanje in pomoč brez pričakovanja plačila samega. Velikokrat se kljub viharjem dogajajo čudeži, da tudi jaz lahko prav filmsko rečem, da sem bila ob pravem času, na še kako odličnem mestu in da v moje življenje prihajajo ljudje z odliko in srcem.
Žiga Ropret ni le eden izmed njih. On je tisti, ki mi je omogočil, da sem lahko preko elektronskega obveščanja dajala v eter vse, kar mi leži na duši. Ni moški, ki bi se bahal s svojo dobrodelnostjo, ki bi bila vsem na očeh. On je vitez brez odlikovanj.

In s temi vrsticami in razkritjem samim, se mu iskreno zahvaljujem. Za vso opravljeno delo in pripravljenost (da ne rečem druženje) ter obveščam, da se v kratkem selim na (samo svoj) portal s pomočjo druge organizacije, saj so te meje tukaj postale pretesne. Zavod 13 ima namreč krila in ta niso le za okras, temveč primerna za letenje. Letenje samo (kar se še kako zavedam), pa je mogoče le s srci ljudi, kot ga nosi tudi Žiga.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,

Muzej, festival in prodano Pohorje

foto: http://www.pigac.si/

foto: http://www.pigac.si/

Saj vem, človek bi se lahko ob pogledu na moje mesto razjokal. Medtem, ko se v prestolnici razburjate, ker vam zapirajo ceste zaradi del, imate neverjetno gnečo, ki jo gostijo turisti in so imeli varuhi zelenih površin pomisleke glede gondole na ljubljanski grad, se v drugem največjem mestu lahko pohvalimo z visoko stopnjo občega nezadovoljstva med prebivalci in potiskanjem najvišje zelene planote, ki jo imenujemo Pohorje, na to ali ono delovno mizo, kot bi bilo podobno vročemu kostanju.
Tako pa se na dan, ko mož obišče domačo tržnico, ki ne premore niti dostojne strehe nad glavo in mi je ob pogledu vsake vaše tržnico prijetneje pri srcu, si nadenem klobuk in se podam po ulicah. Meni je res čisto vseeno za vse peripetije, stare zamere in premnoge prepreke, o katerih govoričijo premnogi, ki sedijo na stolčkih državnih služb in jim mesečna plača povsem zadostuje. Zame muzeji, galerije in druge kulturne ustanove živijo le v primeru, če jih oživljajo obiskovalci. Da ne bo pomote, tematika narodne osvoboditve me nikakor posebej ne zanima, se pa pridružujem tamkajšnjim dogodkom zaradi ljudi, ki tam delajo. Povem po pravici, da podprem s svojo prisotnostjo tudi takrat, ko bi najraje obležala na domači zofi in zaklicala v kuhinjo ali je kosilo že nared, pa raje zberem vse otroke in se podamo po (ne le ob nedeljah samotnih) ulicah. Saj sem (roko na srce ali glavo) take podpore vesela tudi sama. Slišim, da se nič ne dogaja, da nam možgani uhajajo čez mejo in delovne roke k sosedom. Mi, ki ostajamo, pa največkrat ‘žulimo’ tisto postano pijačo v svojih rokah in pametujemo. Vsak zase, največkrat skupaj, se razburjamo, tožimo in iščemo uteho v tistih ‘boljših časih’. Seveda je vse to veliko lažje, kot da bi napisali pod kakšno dobronamerno kritiko še predlog ali dva, se celo izpostavili s pravim imenom in spletno klevetanje zamenjali s kakšnim dobrim delom, ki zajema le pomoč najbližjim.
Ko sem zagledala letošnje ime Festivala Maribor  in se s ponosom v očeh spomnila na njegovo ‘mamo’ o kateri sem pisala lani in je v njem pustila nekaj svojega srca in veliko preveč živcev sem vedela, da so sedanje mlade babice ob tem finančno povsem podhranjenem otroku naredile to, kar se je (iz ostankov) pač dalo. Festival je odprl svoja vrata tako široko, da je zajel celotno družino. Medtem, ko bo koncert za dojenčke ponudil oblazinjena tla, sem tja v mislih že dodala naše posebne in nehodeče otroke. Jaz tako ali tako komaj čakam, da jih lahko izpustim, ter se sama posvetim glasbi, medtem ko mi ni treba klicati varušk. Zamenjati domače predvajanje klasične glasbe in lažjih oper za izkustvo v živo, ki je ponujeno celotnemu družinskemu ansamblu ni zanemarljivo. Pravzaprav se na izkušnjo ne rabim peljati v oddaljeno mesto, ampak imam vse to pred nosom ali bolje rečeno nogo. V svojem mestu namreč opažam nekaj. In sicer, da lahko ponudiš brezplačni dogodek, povabiš na kvalitetno predstavo, za katero je potrebno odšteti drobiž, ki je primerljiv nepotrebnemu nakupu česarkoli,  pa ljudi še vedno ni. Izgovor, da denarja nimajo, vozni park pa je primerljiv s tujino žal ne morem kupiti. Na gledališko – klasičnem podiju se srečujemo tako ali tako eni in isti in še vedno se ne morem izogniti občutku, da je v mojem mestu nekaj lenobnega in da je v njem edina skrb žogobrc z vsemi priteklinami vred. Ker to je še vedno center našega negodovanja. Odstopi v primeru, da poklicni ali le izbrani delovni vlogi nisi kos, priznanje, da ne zmoreš, čeprav si mislil drugače, so le pravljica za otroški lahko noč.

Zaradi mene lahko Pohorje preselimo v Ljubljano, ker imam občutek, da bodo tam iz njega vsaj kaj naredili. Mi pa se dajmo še naprej poditi za eno samo žogo, iščimo razloge, zakaj nekaj ni mogoče premakniti in si probleme še naprej podajajmo kot vroče kostanje. To je glede na letni čas celo prikladno. Jesen je namreč že pred vrati.

Program festivala Maribor
Koncert za dojenčke
: sobota, 10. september 2016, Vetrinjski dvor ob 10.00. Dobrodošli tudi posebni in nehodeči otroci. Dostop je mogoč z dvigalom, ki je prijazno invalidskim vozičkom.
Podarjam 4 krat po 2 bona za -50% ob nakupu vstopnic večernih koncertov, čeprav vem, da jih tisti, ki ljubite klasično glasbo že imate. Roke gor. Žrebanje jutri zjutraj.

13508885_1041621905929303_2770856277843187607_n

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , , ,

Otroška sreča z vso prizadetostjo vred

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Če Sofia ne bi imela dodatnega kromosoma, bi šla danes, kot njena generacija 2010, v prvi razred. Kupila bi ji šolsko torbo, nove copate in morebiti celo novo oblekico. Njena sestra bi bila še kako ponosna nanjo, saj bi jo v razred odpeljala kar sama in o njunem bratu morda ne bi bilo ne duha, ne sluha.
Ampak Sofia ima potrojen 13 kromosom, je na zunaj grobo rečeno precej prizadet otrok in je danes odšla v vrtec, ki je pravzaprav Dnevni center zavoda Dornave. Prve fotografije zelo drugačnega dojenčka je sprva delila le z najožjimi in se bala le trenutka, ko jo bo okolica spraševala, kje ima 9 mesecev v trebuhu varovanega otroka ali zakaj se z vozičkom ne sprehaja več. Prve trenutke trmaste nekajmesečne deklice je nič kaj plaho pokazala šele kasneje in v njenih očeh ni bilo ne sramu, da je otrok tako zelo drugačen, ne izogibanja realnosti. Le nekaj otožnosti je bilo čutiti v njenem glasu, saj je trepetala za življenjem in obenem čakala tisto smrt.
Njena mama ni nikoli razlagala, kako prehaja iz dojenja na gosto hrano, ker si je črpala mleko in ji ga dajala po steklenički ter se ni nikoli opravičevala, da pri prvem letu ni shodila. Z drugimi mamami si ni delila kratkih video minut, ki prikazujejo prve korake in ob prvi svečki ji ni priredila posebne zabave, ki bi bila estetsko tako dovršena, da bi bilo nedeljenje na socialnih omrežjih pravi greh. Pravzaprav je bila tako zmedena, da je njena deklica še vedno med njimi in hkrati strašansko ponosna, da je lahko ta mali ogenj pihnila skupaj z njeno sestro in očetom.
Vpis v angleščino za dojenčke je prešpricala, se obrnila proč od plesnih urah, telovadnih treningov in skorajda profesionalno športnih ambicijah staršev otrok, ki si tega morda niti ne želijo. Če pogledamo nazaj, bi se lahko ob oblačilih malce bolj potrudila in ji kdaj pa kdaj kupila kaj zelo lepega, da bi res zažarela. Tako pa je skrbela le, da ima (kolikor je bilo le mogoče) lepo postriženo frizuro in je čimmanjkrat bruhala. Še danes ji obleče bratovo modro majico in se ne zmeni za otroško modo niti pri hodečih dveh. Za njima teka le, ko je treba postriči nohte in počesati lase. Predolgih las pri moških ne prenaša, sploh če so se sami odločili za kratko frizuro, s čimer nadleguje tudi moža, ki z obiskom frizerja zavlačuje nehote.
Še danes se na nastopih drugih dveh otrok drži nazaj. Ne fotografira, ne snema, ne tišči se v prve vrste ali dela nepotreben nemir, ki duši samo otroško predstavo ali nastop. V želji, da jo oči otroka vmes samo enkrat poiščejo, najdejo na njej nasmeh ponosa in z otroškim žarom, da želijo vse to pokazati le zaradi sebe, nadaljujejo začeto, ji povsem zadostuje. Njenih risbic ni tlačila v vse mogoče predale in iskala v vsakem potegu druge Georgie  O’Keefe. V zadnjem vrteškem letu je ni učila ne pisanja, ne branja, da bi se bilo mogoče na ženskih kavicah (po)hvaliti, da je prvo branje že osvojeno.
Iskanje najkvalitetnejšega vrtca z vsemi naravnimi primesmi ji je bilo prav tako prizanešeno in tega ni počela niti pri drugih dveh otrocih, kjer bi boljša skrb za otroka lahko bila izvedljiva. Pravzaprav ji je pokazala, da ni središče sveta, še manj njihove družine. Leto in pet mesecev po njenem rojstvu, je namreč povila še enega otroka, ki ga je tako ljubkovala, da bi se lahko za trenutek počutila celo zapostavljeno. Tik pred vstopom v šolo ni obiskala ravnateljice in moledovala za točno določeno učiteljico, gledala na uspešnost staršev morebitnih sošolcev in se zmrdovala nad tistimi, ki ne ponujajo stoodstotne avtohtone krvi. Še njeni sestri ponudi izkušnjo slabe ocene zavoljo poštevanke in ji da vedeti, da mora želja po znanju prihajati iz otroka samega in da nikakor ne hodi v šolo zato, da bi s svojimi (naj)boljšimi ocenami zadovoljevala svoje starše ali s tem kupovala celo ljubezen.

Sofia namreč nikoli ne bo šla v šolo, se učila poštevanke in čakala, da bi jo njena mama imela rada le zavoljo njenega šolskega uspeha. Sofia je šla danes v dnevni center zavoda za posebne otroke, kjer se bo valjala po svojem bazenčku, igrala s svojim copatkom in bo preprosto zadovoljen otrok – srečen človek, četudi nikoli ne bo prestopil šolskega praga.

If Sofia didn’t have one extra chromosome, she would, as her peers, attend first class today. I would buy her a new school bag, new slippers and perhaps even a new dress. Her sister would be so proud and would take her to her classroom by herself. Her brother probably would not exist.
But Sofia has her 13th chromosome tripled and is, to say at least, a handicapped child. Today she went to preschool, which is actually a Day Centre Dornava.
She carefully shared her first baby pictures only with close family members and she was afraid of the moment when people are going to start asking where is she hiding her newborn and why has she stopped going for walks with her stroller. She showed the world her first moments with her stubborn little girl some time later. There was no shame in her eyes, no escaping reality. Just some sadness in her voice when she trembled for life and waited for death at the same time.
She never talked about the transition from breastfeeding to solid food, because she pumped it and gave it to her in a bottle. She never apologized for the fact that the child did not walk when she turned one. She hasn’t shared any videos with other mums, where child’s first steps can be seen. She hasn’t organized her first birthday party that would be detailed to perfection and, of course, shared to social networking sites. Actually, she was a bit confused, that her little girl was still among them and at the same time extremely proud that she was able to blow this little fire together with her father and sister.
She wasn’t bothered with enrolling her in English courses for babies, dance lessons, gymnastic lessons and she couldn’t care about professional sport ambitions which is usually what parents wish for children, not children themselves. If I look back, I could have made more of an effort when it came to her clothes, I could have bought her something nice, so she could really shine.
Her only concern was that her child has (as much as this is even possible) a nice haircut and that she vomits as little as possible. Even today I dress her in her brother’s blue T-shirt. She obviously doesn’t care for children’s fashion, not even when it comes to her two other children. She only runs after them when it’s time to cut their nails or get a haircut. She doesn’t like long hair on men, especially if they decided themselves for a short haircut. She even bothers her husband with it, when he intentionally avoids to visit his hairdresser.
Even today, she holds back at school performances of the other two children. She doesn’t take photos, she doesn’t record and she is not trying to squeeze to the first row to create an unnecessary anxiety, which only stifles child’s performance. She is perfectly satisfied if her child’s eyes meet her only once and find a proud smile on her knowing they want to be their best only because of themselves, not for anyone else.
She hasn’t saved her drawings and searched for the new Georgie O’Keefe in her art. In her last year of preschool, she hasn’t taught her how to write or read so she could show off in front of her friends when they go for a coffee. Finding the top quality kindergarten was not on her list, not even when her two other children were considered. Actually, she showed her, she is not the centre of the Universe, let alone the centre of her family. One year and five months later she had another child she loved so much that the previous born could easily feel jealous. Right before entering school, she didn’t visit headmistress and begged her for a particular teacher, she didn’t care about potential classmates parents’ success and she didn’t look down on those who weren’t perfect.
She even accepts her sister’s bad mark due to multiplication table and lets her know that the desire for knowledge has to come from the child itself and that she does not attend school so she could make her parents happy and buy their love.

Sofia will never attend school, she won’t learn how to calculate and wait for her mother to love her because of her school marks. Sofia went today to a day centre for children with special needs. There she will roll in her pool, she will play with her beloved slippers and she will simply be a happy child – a happy person, even though she will never cross school doors.

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , , , , , ,

Petra Greiner

Žena, mama treh otrok, fizioterapevtka, a ko zvečer ležem v posteljo sem samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie sem ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Zavod ne prikazuje nič novega, vendar odstira tisto, od česar družba obrača pogled.

Dokumentarni film Sofia 13

Botrstvo

Podprite Zavod 13