Počitnice s krompirjem

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

Počitnice me vedno prehitijo. Da bi si jih zabeležila v lastni planer, mi še na misel ni prišlo. Da bi morda rezervirala še kak oddiha obljubljajoč hotel, sem tudi pozabila. Priznam lahko le, da sva se nekaj tednov pred dopustovanjem najprej ukvarjala drug z drugim na način, ki bode in riba kot brusni papir, nato sem odletela jaz sama z našimi mamami v briška nebesa in že sem stala pred temi t. i. krompirjevimi počitnicami.
Z nekaj kliki in mini razlago, kar imam najraje, sem rezervirala 30 urni oddih le nekaj km proč od našega doma. Tja hodimo na kratke bazenske oddihe, jaz pa lahko voziček potiskam ne le gor in del, temveč vse naokrog, ko so zunanji bazeni že vsi polni vode. Če gremo vsi, potem jaz želim pač domače kotičke, ki mi omogočajo mirne kote. To pomeni, da za Zofko iščem terapevtsko blazino, zanj ležalnik, za otroka pa le večjo količino vode. Mene umiri le savna, po možnosti brez dodatnih oseb. Mi pa je prvič zapopadel dolgčas, ker sem se razvadila med klepetanjem petih žensk, ki so nastavljeno temperaturo v Alma Visti dvignile za vsaj deset stopinj. Poznate občutek, ko vsi sedite v avtomobilu, nato pa se nekdo (po navadi glava družine) spomni na dokumente in drugi teče v stanovanje nazaj po njih? Seveda sem to storila. Nemudoma. In bila na recepciji sila suverena, da jih imam. Otroke z možem sem celo poslala v sobo in sama vztrajno iskala. Moj in njegov nista bila dovolj. To bi pomenilo, da so otroci na ‘črno’. Nikomur nisem rekla niti besedice. Pograbila sem ključe avtomobila in pregledala vse predale, potem pa sedla vanj in se odpeljala proti domu. Med vožnjo sem razmišljala o tem, kako sem dokumente prav zares (brez šale) držala v rokah in tekla nazaj. Pomislila sem celo, kaj se bo zgodilo, če jih doma ni. Kakšen bo moj pogled mladega gospoda na recepciji, ki je s službo komaj pričel, mi ni bilo jasno. Vendar sem ob vstopu v lasten dom, na dokumente, ki so me čakali sredi hodnika skorajda planila. Kakšna sreča! Morda bi lahko to dejstvo zamolčala tudi možu. Vendar me je po prihodu nazaj le vprašaj, kje imam glavo. Očitno sem jo izgubila, ko sem spoznala njega. Od takrat je moje življenje veliko bolj razburljivo, čeprav mi tega sploh ne verjame.
Da bi vam opisovala slastno večerjo in gospo natakarico starega kova, ki nas je stregla pred natanko šestimi leti v tem hotelu, ko je bila Sofia še v trebuhu, mi pa smo veselo rajali na meni najljubši poroki, se ne bo zgodilo. Da bi za na konec razpredala o dejstvu, kako sem se v hotel vrnila dan kasneje, saj smo v sobi pozabili Sinjin mobilnik in sredi hodnika terapevtsko blazino, ne boste dočakali. Rekli bi, da je vse skupaj le plod moje domišljije in vsebino bi lahko nemara kdo uporabil za odličen scenarij.

In navsezadnje, zakaj smo šli na mini počitnice le nekaj km proč? Le zato, da sem vmes lahko šla domov po dokumente. V bistvu lahko rečem, da imamo krompir. Očitno je zaradi tega naša družina še vedno na kupu.

img_1397

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
One comment on “Počitnice s krompirjem
  1. Sabina pravi:

    Ko pogledaš za nazaj… ljubko. S krompirjem, ki ste ga imeli, sploh.
    A če si poskušam naslikat pred očmi ’tisti hip’, no, več njih, za… eksplodirat?!
    Naj vas še naprej spremlja krompir. Ne le en, cel zaboj. Za vsak slučaj 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*