(Pre)dolg december se začne v Alma Visti

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

V najdaljši (kdo to pravi?) mesec sem vstopila umirjena. Posebne mame sem peljala na briški vikend, ki ni vključeval družinskih članov, slabe vesti in direndaja ženskega vsakdana. Z akcijo revije, ki jo držite v rokah, skupaj z urednico, ki je neutrudno prodajala podarjena oblačila, in vami, ki ste bili v vlogi darovalk in nakupovalk, sem jih z izkupičkom lahko peljala na prepotreben oddih. Še preden se je dogodek uspešno zavrtel v prijetnem vzdušju, ki se ne nazadnje niti ne meri po uspešnosti, saj smo resnično uživale, sem se sama v mislih že videla tam. Niso nas nadlegovale preglasne družine (seveda kričimo tudi Greinerjevi), ni bilo treba razmišljati, kaj obleči in ali bi zavijali z očmi ob slabi postrežbi. Vse smo se nagnetle v kuhinjo in jedilnico, v kateri smo pletle, razpletale astrološke karte (ne povejte našim možem) in jedle. Jedle in še enkrat jedle. Briške olive, sir, ki ga je posebej za nas nastavila Martina, pa kruh iz Slovenske Bistrice, ker je bila tam iz smeri Maribora že prva postaja. Nekaj tistega kruha je še ostalo vse do nedelje zvečer in v ponedeljek zjutraj so ga dokončale kokoši dedija Francija. Dnevni prostor smo prezrle – na zofo smo sedle le enkrat. Raje smo bivakirale kar v kleti. Seveda se tam ni skrival fitnes center (samo tega ne), ampak mini vinska soba z maksi ponudbo ter spajem. Oči mojih prijateljic so se kar orosile. Če zdaj lažem, ko to pišem, pa bi se morale. Savna, džakuzi, ki je prenesel pet nepretrgoma govorečih žensk s kozarci v rokah, dve dovolj visoki in za vse mogoče ege široki kabini za prhanje ter počivalniki. En ležalnik je zmanjkal, pa smo dva tako stisnile skupaj, da moja zadnjica ni padla vmes. Stiskanje z enako mislečimi ženskami nima prav ničesar s prihajajočim referendumom, čeprav smo me ZA naše otroke, sprejemanje drugačnosti in spoštovanje sočloveka. Vem, da se bere preveč nonšalantno za mamo treh otrok, ampak priznam, da sem po prvi noči v roki že držala telefon, da bi preverila domače stanje, a sem nato raje naredila nekaj všečnih fotk za instagram in hitela na zajtrk. Dejstvo, da nisem mogla spati, ko bi naposled le lahko, se je pač skladalo z utečeno rutino domačih zgodnjih ur. Kopalnico po lastni meri brez vdorov in trkanj po vratih sem pred odhodom domov le težko zapustila. Oprostite, prosim, ampak pogled s postelje na briško nižino (ne me držati za besedo, ker se morda tisti del imenuje kako drugače) presega vso romantiko in seveda zaupam možu, ki z ogledi kamnitih hiš sili prav v tiste konce. Sama sem po omenjenem vikendu naročila še dodatne blazine za domačo – naposled dovolj veliko – zofo, saj si ženska (ne človek, moški ali kdor koli drug) mora odpočiti od vsega in (!) marsikoga (rada bi rekla vsakega) tudi tako, da se zavleče v domače domovanje, kjer začne gnezditi, ne da bi bila noseča (že) četrtič. No, samo to mi še manjka. Kot namigujem že vse besedilo, sem si morala odpočiti, da bom lahko počivala ves mesec.

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

V trgovskih centrih me ne iščite, saj tja moja noga zaide le po nujnem zlu, ko v središču mesta ne najdem želenega. Obdarimo se le tisti, ki živimo na istem naslovu, s preostalimi pa si delimo le obložene mize in skupno veseljačenje. Če pomislim, v mislih na hitro slikam hišo, ki sem jo opisala v prejšnjih povedih. Kar vidim, kako v kletne prostore dodajam fliper, da razbijem nekaj miru, v jedilnico jukebox oziroma glasbeni avtomat, ker mi brez glasbe ni živeti, in v prostor, ki mu pravite dnevna soba, gramofon. Tam prižgem kamin, ki ima za spremembo urejen dimnik, saj sem v očetovi hiši zasmradila že preveč sten, se ustavim pri ploščah pozabljenih osemdesetih ter ležem v objem moškemu šarmantnega obraza, čigar lasje dišijo po ravnokar spečenih piškotih. Za ta podvig kličem Miklavža s parklji vred, dedka Mraza iz vrtca, Božička, ki pleza po sosednji hiši in Svete tri kralje, brez katerih ni pravega blagoslova. V tem času se zanesem na moške, ker v vsakdanjem življenju skoraj za vse poskrbim sama. December pa je mesec za razvajanje. Mar ne?

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
3 comments on “(Pre)dolg december se začne v Alma Visti
  1. Sabina pravi:

    Zelo všečno! Ponovite vsaj štirikrat na leto:)

  2. matilda pravi:

    razvajanje paše še pa še. pa lepo ograjo imajo v prvem štuku.

  3. marijana pisanec pravi:

    Dobro zelo dobro!Enkratni ste!Veckrat morate ponovit.😄

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*