Psihologinja Petre G.

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Že precej časa razmišljam, da vam pokažem svojo psihologinjo, h kateri sem začela hodit kmalu po prihodu iz Ljubljano, ko sva s Sofio naposled prišli domov. Da, seveda me je že Ana nagovarjala v prvem tednu, naj poprosim za domačega psihologa, pa seveda nisem, a me je razorožilo vprašanje prve psihologinje na ljubljanski pediatriji:  ‘Kako se pa vi počutite?’ Naposled se je vsul plaz vsega mogočega. Tega, naj se agonija že vendarle konča, če namerava dete umreti, kot mi trobijo zdravniki. Da, lahko celo umre. Celo prosim potiho, da se to zgodi, ker ne morem več. Kako naj čakam? Kako dolge so moje minute? Kot tvoji meseci. In moje ure kot tvoje, leto. Kako naj čakam, medtem, ko jo hranim in objemam? Mar veste kakšen je bil najin sprehod, ko sem si predstavljala krsto in me je zapustila lastna mati v joku, ki ga zelo realistično opišem tukaj. Kako naj ostanem trezna v svojem čustveno razburkanem osrčju?
V moji (rečem še vedno) službi sem povprašala, kam naj zaboga grem, da povem na plano to, kar me tišči, to kar me mori…da se lahko izpovem v prostoru, ki je veliko večji kot spovednica sama. In kdaj sem se zajokala prvič? Ah, najprej sem bila le sila utrujena. Tako zelo, da mi je gospa Danijela zaupala, da čuti mojo bolečino. Ta njen pogled, me je zadel do srčike. Bolečina drugega me še vedno boli veliko močneje kot moja lastna. Zabolel me je njen pogled ob mojem utrujenosti polnem telesu. Po tistem je gospa Sofia naposled in prvič odšla v roke nekoga drugega in bivala v Stični. To za cela dva tedna, ko sem sama od zahiranosti obstala. Na trenutke se mi je zdelo, da svojega lastnega otroka ne pogrešam več. Kako je to sploh mogoče? Nemogoča mati sem. Ne pogrešam je. Bivam v svojih praznih dopoldnevih, spim v naposled samo svoji noči, medtem, ko me niti moževa noga ne zmoti več. Jutro me premami z Levovim rjovenjem, sila počasi, ker v ozadju ne slišim njenega mirnega mrmranja. Potem se pomlad prevesi v poletje in se me dotakne deklič, ki je takšne starosti, kot moja prvorojenka. Zboli, ne hodi, leži, telovadiva, jo bodrim…medtem dvigam sebe in se sprašujem kje je pravica, ker še nekako razumem, da se zmotijo pri Sofiinih kromosomih, ampak pri drobnem dekliču to ni več mogoče. Celo Sinja reče, da to ni fer. Kako je to mogoče, mi povejte? Komu se je zamerila deklica? Pa njeni starši? Oprostite, prosim, ampak prvič sem zajokala kmalu po pogrebu…šele takrat, ko je umrla ta lepa in ljuba deklica. Jokala sem nalahno, medtem, ko se mi je trgalo lastno srce. Da, pogrem svojega otroka sem že zrežirala in ga ogradila, tako zelo, da za vas ne bi bilo prostora. Pa sem nato na tem angelskem slovesu očetu, ki ga poznam več kot desetletje jokala tako zelo in nemočno, da sem se prvič morala prijeti za vajeti in nehati. Jokala sem v svojem imenu mame, ki pričakuje smrt, jokala za temi valovitimi lasmi, ki jih več ni…jokala nad svojo žalostjo, ki je prej nisem videla.
Najprej ona, nato Sofiin mavec o katerem sem pisala tukaj in naposled sem se pogledala v ogledalu in zagledala svojo žalost, nesrečo, grozo, nemoč…želela sem zblazneti, da bi lahko glavo položila na, od bolnišničnih mehčalcev trdo blazino, ki bi vpijala vso gorje, ki je puhalo iz temena moje lastne glave. Kako lahko človek vzdrži ta pritisk, ki stiska sleherno kost v telesu? In seveda, se tukaj nisem razjokala povsem. Šele po prebranih besedah ‘Po rojstvu Sofie si se močno spremenila. Nisi postala hudobna, si pa postala nesprejemljivo samoljubna in ohola. Ni ti več mar za življenje kot nekoč, si samo še ti in nikogar več.‘ sem se nasproti moje ljube psihologinje, ki jo lahko vidite spodaj razjokala tako zelo, da mi je ponudila robčke, kot v filmu. Ta jesen me je stisnila, kot preša grozdne peške. Ne razumem dejstva, da sem potrebovala skoraj štiri leta, da sem se razjokala, da me je moralo življenje stisnit v kot, da sem se naposled razjokala pred meni sicer ljubo osebo, ki bi jo večkrat rada ob odhodu celo objela, pa si le stisneva roko v pozdrav.

Zakaj vas je strah psihologov, ki jih lahko dobite na delovni nalog? Česa se sramujete, medtem, ko je tudi moja mama pobara,  čemu potrebujem psihologinjo. Komu boste šli, ko boste potrebovali nekoga tretjega in zakaj cepetate na mestu, ko vas stiska življenje, pa se morda tega niti prav ne zavedate? Posebni otrok od mene terja posebne moči, ki jih jaz sama nimam v dednem materialu, ampak jih pridelam ob prostem dopoldnevu, mirnem čaju z mojimi Chef-lami moškega spola in čem drugem, kar vam ne mislim razkriti. Moč najdem na svojem kolesu in takrat je tudi moje življenje povsem drugače. Življenje na kolesu je povsem moje in ta vožnja ima terapevtski namen. Medtem, pa bom še naprej obiskovala meni ljubo in drago Danijelo, ki s pogledom vpraša to, kar jaz globoko v sebi že vem.

2014-12-11 23.20.12

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,
0 comments on “Psihologinja Petre G.
2 Pingi/Povratne povezave za "Psihologinja Petre G."
  1. […] psihologinje, ne zaprem oči, ampak celo vsake toliko pogledam njene budne oči (pokazala sem jih tukaj), da preverim, če se razumeva, se pred menoj pojavi novi svet. No, ni čisto novi, je pa pa tisti […]

  2. […] psihologinje, ne zaprem oči, ampak celo vsake toliko pogledam njene budne oči (pokazala sem jih tukaj), da preverim, če se razumeva, se pred menoj pojavi novi svet. No, ni čisto novi, je pa pa tisti […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*