Rdeči baloni za vse

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Ob mnogih tekstih imam občutek, da moram zagovarjati svoje stališče, braniti svoj breg in iskati normalo, ki jo je v današnjem svetu potrebno iskati pod lupo.
Med sobotnim pohodom z rdečimi baloni ob mednarodnem dnevu redkih bolezni, ko smo poleg domačega mesta vključili še preostalih šest večjih mest po državi, me je zaobjela misel, da smo prav s helijem napolnjenimi rdečimi baloni povezali celotno državo. Tiste, ki zagovarjajo istospolne ljubezni, druge, ki jih po osebnem prepričanju ne in hodijo v cerkev, pa te, ki so glede beguncev malce zadržani in one, ki se s svetovno problematiko ne ukvarjajo, skočijo pa na pomoč sosedi, kadar je v stiski in potrebuje sočloveka.
Ob pripravi na ta dan sem ugotavljala, da ima vsako večje mesto nekaj posebnosti, ki niso primerljive med seboj. Videti je bilo različne poglede uradnikov na istih delovnih mestih v državni upravi, na en sam dogodek, ki je ponujal le miren pohod skozi mesto. Najbolj sem bila presenečena nad Novim mestom, od koder so mi poročali, da nič od omenjenega sploh ni potrebno, saj gre za miren sprehod brez dodatkov, ki bi tako ali drugače kalili mir. Razmišljati sem začela, da bi v državi z dvema miljonoma in nekaj drobižem prebivalcev večino sistemskih ureditev res lahko poenotili. Vključimo računalniške sisteme, ki bi pokrivali tistih nekaj kvadratnih kilometrov naše deželice in poenostavili birokratske ovire, ki kot kaže le umetno vzdržujejo določeno število zaposlenih.
Za prihodnje leto vem, da se lahko obrnem na eno podjetje, ki nam bo prišlo naproti s helijem, kot smo letos v sodelovanju z njimi pokrili le dva mesta. Če je rešitev plakatov prišla iz Dolenjske za celotni dogodek, potem tudi ni zanemarljivo dejstvo, da so si ambiciozne in obče gledano zelo sposobne ženske na Ptuju vse potrebno uredile same. S podobno taktiko so nadaljevali med celjskimi grofi. Na gorenjskem pa so starši fanta, ki je na invalidskem vozičku pripravili vse potrebno do te mere, da je imel na dan dogajanja svoje posebno mesto in oči so mu od ponosa žarele vse do prestolnice.
Če ni v prestolnici, ne obstaja. Tak občutek me spremlja tu in tam, ampak preveč meni dragih ljudi je tam, ki razmišljajo s svojo zdravo pametjo in podpirajo dobro misleče dogodke. Tako sem izhajala iz dejstva, če gredo rdeči baloni na sprehod skupaj z našimi posebnimi otroki naokrog po drugem največjem mestu, potem naj bo tako tudi v prvem. Govorijo o povezovanju, potem pa imamo na isti dan dva različna shoda. Želimo si sprave in jo vlečemo iz zgodovinskih jam, pa smo miselno še vedno stoletje v preteklosti. Zanimivo je tudi dejstvo, da so nekaterim rdeči baloni predstavljali veliko preveč povzročenega smetenja, čeprav vemo, da otrokom za tisti dan narišejo nasmeh na obraz in si jih tako ali tako odnesejo domov, kjer na koncu svoje poti pristanejo v, glede na material, pravilno razvrščene odpadke.
Ves čas gre za naše otroke, zato se drugačnosti otrok iz drugih dežel sploh ne bojim. Rdeči baloni simbolizirajo upanje za otroke z redkimi diagnozami, kot iste, ki jih je je pot, ne po lastni krivdi, pripeljala skozi našo deželo.

Če si sama nisem nikoli mislila, da bom rodila prizadetega otroka, potem vas vljudno naprošam, da ne bi bili tako gotovi, da naši otroci morda ne bodo kdaj primorani ostali pred zaprtimi vrati morebitnega zatočišča. Saj veste, da je življenje polno presenečenj, tudi takšnih, ki nam niso prav nič povšeči.

Tekst je bil napisan za internetno stran častnika Večer.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
One comment on “Rdeči baloni za vse
  1. Sabina pravi:

    Življenje je polno presenečenj. Čarobnih in tistih, ki nam krepko zamaje tla pod nogami. Žal…
    Ah, naš rdeč balon… bo, razen v srcu, pristal v dnevniku. Košček njega :). Pri nas še vedno pišemo…
    Vse dobro, Petra! In… na veliko iskric v očeh!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*