RENE: fotografski pogled Zavoda 13

RG3_8394

Ko mi je Janez omenil, da potrebujeva še nekoga v projektu fotografiranja posebnih otrok sem mislila, da se šali. Še posebej, ker je omenjal mladega fanta, ki s sabo ni nosil izkušnje rokovanja ali fotografiranja posebnih otrok. Po prvih fotografiranjih sem ugotovila, da smo trije več kot potrebni. Vse je šlo gladko in prva razstava posebnih otrok je prav zares prikazala pokazala lepoto naših otrok. Ko sva nadaljevala z Nedotakljivimi me je presenetil še bolj in nato, ko je bilo potrebno fotografirati Sofio v mojem naročju, kjer ne želi ostati pri miru niti minute sem vedela, da je to fotograf s katerim želim sodelovati še naprej. Saj veste, Zavod 13 ima najboljšo ekipo! In da boste vedeli tudi vi: naša krasna grafična oblikovalka Anja, ki sem jo tukaj že predstavila je njegova punca in  njuno sodelovanje se kaže tudi na  naših projektih.
Vabim vas, da ga spoznate ne le kot našega fotografa, ampak kot prijetnega človeka.

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

1. Kako si na začetku fotografiranja (za Look@me) gledal na naše otroke. Ti je bilo neprijetno?
Od tega je minilo sicer že kar precej časa, tako, da težko natančno povem kaj mi je takrat rojilo po glavi. Dejstvo je, da sem bil tudi precej mlajši in sem verjetno že zato gledal na te stvari malo drugače. Ampak mislim, da lahko z zagotovostjo trdim, da je neko nelagodje ob stiku s takšnimi otroci oz. odraslimi bilo prisotno. Nekako nisem vedel kako točno se naj obnašam v njihovi prisotnosti. Najbolj me je skrbelo, da bom s svojim obnašanjem jim dal vedet, da mi je malenkost neprijetno.

2. A si morebitno nelagodje občutil tudi pri Nedotakljivih ali je bilo tam drugače?
Nedotakljivi so že čisto posebna zgodba. Do začetka fotografiranja Nedotakljivih sem bil v stiku z “drugačnimi” že kar precej časa in cel čas sem bil tudi pod poslanstvom Look@me, ki je do takrat bila že zelo prepoznavna in uspešna. In tako sem tudi jaz “promoviral”, da niso nič drugačni od nas, da je nelagodje odveč. Vedno rečem, da sem jaz verjetno prvi, ki se ga je vizija Look@me dotaknila, prijela in dosegla svoj namen. Če povem po resnici je kanček nelagodja pri prvih dveh portretirancih bilo prisotnega. Nekaj vpliva na to je imel tudi “pritisk” uspešnosti Look@me in moja želja, da bodo fotografije še boljše. In pa seveda ljudi sem med fotografiranjem prvič videl zato sem vseeno bil malo bolj previden. In pa prvič sem res od blizu videl nekoga brez nog. Ampak to nelagodje če lahko temu tako rečem, jaz bi rajši rekel trema je trajala par sekund, potem pa je bilo vse skupaj normalno. V času od začetka Look@me do Nedotakljivih sem v tem pogledu že dovolj odrasel, da mi je to bilo nekaj povsem običajnega.

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

3. Greva na začetek. Kaj si delal, da si zaslužil za svoj prvi fotoaparat?
Klical sem okoli in spraševal če rabijo kakšno pomoč čez poletje, ker na spletni strani študentskega servisa ni bilo nobenega pametnega dela. In tako sem dobil delo na oddelku sadja in zelenjave, kjer sem 8 ur na dan prelagal in vozil sadje in zelenjavo na police. Dobro se spomnim, da sem za dobro jutro kot edini moški na tem oddelku preložil 2 ogromna boksa lubenic. Ne smem pozabit omenit, da sem to vse počel v popolni bojni opremi (bel plašč, predpasnik, kapica…). Zraven zlaganja sem tudi bil redno v tehtnici ker sem si na žalost v prvih parih dneh zapomnil vse številke izdelkov :). Tega zdaj sicer nebi več počel z veseljem ampak priznam, da se je splačalo. In da bi za kaki objektiv še preložil kak zaboj lubenic :).
4. Se strinjaš, da je v času digitalne fotografije preveč kičastih fotografij, brez realnega pogleda?
Absolutno se strinjam. Tega je na vsakem koraku ogromno. Nasploh je fotografija zavila v neke čudne vode iz katerih ni nekega pravega izhoda. Pa za to nebi krivil digitalizacije ali ljudi, ki si kupujejo vse boljše fotoaparate. Kriva je celotna družba, mentaliteta ljudi, Mariborčanov, Slovencev. Sej tudi tujina ni raj, ampak je situacija vseeno bistveno boljša. Pa tukaj ne rabimo govoriti samo o fotografiji, ogromno poklicev oz. področji je ki so padla v neke smešne čase.

 

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

5. Kakšne so lastnosti odličnega fotografa?
Hmmm….to pa ni tako enostavno določiti. Takoj lahko povem kaj v veliki večini primerov NI lastnost. To je diploma oz. nasploh šola iz fotografije. Vsi top fotografi, ki jih poznam in cenim prihajajo iz nekih drugih panog (veterinar, strojnik, pisatelj, carinik na letališču, …). Tako, da mogoče je to lastnost odličnega fotografa, da se ne osredotoča ne njegovo fotografsko izobrazbo in se s tem prodaja. Ampak da se osredotoča na golo fotografijo. In da ustvari svoj stil katerega se drži in zna zagovarjati. In da se ne obremenjuje z butastimi forum in facebook debatami in vsak dan pritožuje kako nekdo dela za nizko ceno. Tudi sam kdaj kako rečem čez to, ampak zakaj bi pustil da mi to jemlje energijo.
6. Katera je najbolj nora izkušnja, da si zaradi dobre fotografije naredil…
To pa je zelo težko opredeliti. V vsem času kaj hodim po svetu s fotoaparatom sem delal že ogromno različnih stvari in težko se mi je spomniti kako res posebno. Mogoče bi v tem primeru izpostavil moje zadnje potovanje (približno 2 meseca nazaj). To je obisk Severne Koreje. Eno najbolj nevarnih in zaprtih držav. Tja sem se seveda podal s fotoaparatom, kar je nekako nekaj kar najmanj radi vidijo. Drugače pa lahko rečem, da kot fotoreporter skoraj dnevno potrpim svari, ki jih drugače ne bi. Recimo stati več ur brez dežnika v nalivu. Ali pa po 8 ur stati na smučišču pri -31 stopinj celzija.

 

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

7. Se izplača sodelovanje pri Zavodu 13, kljub temu, da smo neprofitni?
Niti za trenutek mi ni bilo žal, da sem takrat enkrat rekel “naj bo, poslikajmo te otroke”. Takrat sem seveda mislim, da iz tega nebo nič, ker 70% projektov za katere dobim ponudbe izginejo neznano kam. Pri Zavodu13 ni pomembno če je profitni ali ne, če so kakšne finance ali ne. Gre se za povsem eno drugo stvar. Je zavod in katerega lahko črpamo pozitivno energijo ker je njegov obstoj pozitivno naravnan. Veliko podobnih zavodov vzbuja slabo vest s svojim načinom delovanja in vse kar od njih dobimo je neko smiljenje in slabo počutje. Tega ne rabim ker ga lahko dobim marsikje. V današnji družbi rabimo pozitivne stvari, da nas spravijo v dobro voljo in jih na tak način začnemo ceniti. Če me bo oseba brez rok spravila v dobro voljo, bom na njo gledal zelo dobro, brez nelagodja. Če mi pa bo vzbujala slabo vest, pa se je bom poskusil izogniti.
8. Kako zelo drugačen si danes po vsem tem času fotografiranja in spoznavanja posebnih otrok, ljudeh brez dela telesa…
Mislim, da kar precej. Čeprav tega vedno ne pokažem se mi je zasidralo nekje. Me spremlja ves čas in vsake toliko opomni. In zato sem vesel, da sem del tega in ga na nek način tudi soustvarjam.

 

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

info: rene.gomolj@gmail.com
FB: Rene Gomolj photography

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,
0 comments on “RENE: fotografski pogled Zavoda 13
2 Pingi/Povratne povezave za "RENE: fotografski pogled Zavoda 13"
  1. […] vrata tam, kjer mi jih doslej še niso odprli, pa sem vmes že skorajda obupala in delala skupaj z Renejem in Anjo fotografske razstave, ki bodo rušile zidove med ljudmi. Sem povedala tudi, da so […]

  2. […] se bom potapljala v ležernem dolgočasju. In če že nisem dočakala profi fotk, ki bi jih naredil Rene, je duša tega starega prdca odšla tako hipoma, kot je prišel pod naše domovanje. Ustavil se je […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*