Staro podvozje za mlajši avto

avto

Prsti me srbijo bolj, kot se mi zdi, čeprav sem že likala in pomivala posodo. Gospod dela od doma in ne morem si privoščit postopanja po stanovanju in demonstracije ekspres pospravljanja, kuhanja z eno roko in na koncu še tečt do vrtca in nazaj, kot bi šlo za življenje. ‘Ne me spraševat kam gremo na morje.’, bo samo razširilo miselne preskoke ob slovesu od prejšnjega avtomobila. Tisti, ki nas poznate že dovolj časa, se dobro spomnite, kako čudaški smo bili, ko avtomobila sploh nismo imeli. Življenje v centru, moja služba za polovični delovni čas (tako so želeli na ZZZS-ju) in preurejanje meščanskega stanovanja, je pač zahteval svoj davek. Kak davek, veliko denarja. Gotovo veste, da so asistentje plačani glede na plačilni razred in ne njihovo storilnost. Morda poznate dejstvo, da gospe iz referata  nekatere delavce o ponovni izvolitvi na delovno mesto obvestijo, drugi pa na birokracijo pozabijo (tako kot moj gospod) in pristanejo na za nekaj sto evrov nižji plači in si lahko doktorat samo zataknejo na podboj novih vrat. ‘Kaj češ lepšega.’ rada rečem. Kupiš staro stanovanje, ki ti sicer omogoča, da prižigaš luči z daljincem, iz njega vržeš špajzo in ob nakupu naviješ mesečni obrok do te mere, da se ti zvrti. Ampak imaš pa pred sabo kratko dobo, ker želiš malo stisnit, potem pa ugotoviš, da te čaka življenje, kjer stiskaš do te mere, da popustijo vsi sfinktri. Na koncu tudi živci. Skratka, bili smo brez avta (pred poroko sva prodala najprej njegovega, potem še mojega), TVja nismo kupili, starih in majhnih podarjenih pa nismo tlačili na sto kvadratov, ker je bilo po tleh več gradbenih odpadkov, kot visokih knjižnih, pa nižjih omar, prirejenih samo za rože. Potem pa se je nekega dne gospod razjezil, si poiskal službo v gospodarstvu, zahteval plačo, ki si jo je zaželel glede na kvalitete, ki jih nosi in spet smo kupili avto. Takega za’ jurja’. Cliota, pri katerem je ob močnem neurju kapljajo tam zgoraj, kjer je visela antena, radio je hreščal tako nemogoče, da basov sploh nismo uporabljali in do Slovenske Bistrice se sploh nismo upali peljati. Seveda smo varčevali pri vinjeti. Šparanje je veliko primernejša beseda, ker jo bolj začutiš, kot tisto iz SSKJ. Ampak tudi če bi jo imeli, bi nas bilo strah, da bi se izlet končal že pri izvozu za Rače. Vsako leto sem Tomaža lepo prosila naj avto zakrpa do te mere, da ga bodo na tehničnem požegnali. Bila sem ga pripravljena peljat tja z najkrajšim krilom, ki ga premorem. ‘Samo še eno leto’, bi ječala gospodom v uho. Tako, pa je vse potrebno uredil naš prijatelj, ki nama je posodil avto, da sva lahko kulturno prispela do zadnjega kratkega oddiha. Sicer pa je bila moja Maja, ki jo cenijo vsi optiki tista, ki je vedno brez ‘trena oke’ (ne vem, če imamo prikladni slovenski prevod za tole) posodila svoj avto za Greinerjeve mini počitnice. Kako redko. Še vedno se tresemo za naše štirikolesnike bolj, kot za lastno ženo. Dobro, moški morda splazite šele takrat, ko je sosed že skorajda na njej. Pa pustimo te malenkosti. Ko sem polnoletni avto sinje modre barve zadnjič fotografirala, kot prikazuje slikovni material zgoraj, se nisem zavedala, da bodo to poslednji spomini na ‘mladost’. No, spomini na prevozno sredstvo najbolj razburkanih let. Saj veste, da si obetam mirno starost, ko se bom potapljala v ležernem dolgočasju. In če že nisem dočakala profi fotk, ki bi jih naredil Rene, je duša tega starega prdca odšla tako hipoma, kot je prišla pod naše domovanje. Ustavil se je na Ptujski cesti za moj rojstni dan (halo? tisti dan, sem hotela imet samo zase brez pretresov!) in od tam so ga odpeljali na odpad. Očeta mojih otrok, pa je reševal moj oče in ga odpeljal po Sofio. Klici v sili so najpomembnejši. Ljudi, ki jih kličemo, pa zlata vredni! Brez solza ali stiskov rok, smo se obrnili vsak v svojo smer in mož je še v istem dnevu (ajde, denar je nesel konec tedna), brez porodnih bolečin kupil novega. No, drugega, mlajšega, s petimi vrati (luksuz ob 3 otrocih), z močnejšim motorjem (to sem pogrešala), konkretnih ‘sedenjem’ na cesti (se obrestuje na vseh daljših poteh) in španskim poreklom. Če sem sama kupila zase čisto novo Ibizo, ko moža še nisem poznala in sem delala v zdravstvenem domu, ki je bil oddaljen 45km in je bil mesečni obrok tako velik, da si avanture na istoimenskem otoku nisem mogla privoščiti, potem sem danes ob Leonu samozavestno hvaležna za prevoz, ki me lahko odpelje tudi na drugi konec majhne države. No ja, po moje je sposoben kakšnega daljšega potovanja, samo motor mora pridobit dovolj kondicije, saj se pozna ženska mirna vožnja prejšnje (in prve!) lastnice. Če sem pričela govorit o dopustu, naj še končam, da je denar, ki je bil namenjen (nismo imeli še čas določit kakšnemu) počitnikovanju odšel v novi stari avto. In ker smo dobili zalet, smo zamenjali mini dvosed  s prostorno zofo na L (v katero smer je obrnjena, ne znam razložit) in tako porabili še dodatek za žepnino in tisti del denarja, ki ga vzameš samo za vsak primer. To rundo je bil nakup vreden jutra tristo. Vam povem, da očitno družinski proračun iz leta v leto raste. Čez sedem let si obetam pa res sposoben avto. Tako sem danes na družabnem omrežju brez družabne note zapisala: Naredite mi uslugo in me nehajte spraševat: ‘Kam greste na morje?’, ker je denar v nekoliko mlajšem in večjem avtu od prejšnjega, ki je naposled izdihnil na cesti in ponuja temperature, kot na Baliju, saj je brez klime. Zvečer se bom zleknila na novo zofo na kateri je lahko končno vsa familija, kjer bo kič že zaradi tihega otroškega spanja od 20h pa vse do jutra (seveda samo sanjam). Oster jezik bom namočila v Nutello, ki jo jem na skrivaj in bom do moža sladka, kot ob skupnem gledanju sončnega zahoda tam ob morju. Ko mi bo pa vse skupaj dvignilo temperaturo, se bom ozrla proti zelenemu Pohorju in čakala na poletno nevihto…Brez očal s filtri. Se ve!
Žal mi je le eno. In sicer,  da se nama ni uspelo do vhodnih vrat Kempinskega pripeljat s polnoletnim Cliom. Rada bi videla njihove obraze, saj veste, prvi vtis šteje. To, kako dobro jemo, kako odlično kapljico vina pijemo, pa sosede in mimoidoče ne zanima. To se ja ne vidi!

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake:
2 comments on “Staro podvozje za mlajši avto
  1. Tina pravi:

    juhu za avto in kavč! kakšno morje? čakajo vas številni izleti v bližnjo in daljno okolico ter večerno stiskanje v dnevni sobi … kaj češ lepšega!

  2. Sabina pravi:

    Ah, Petra, vedno s smislom za pisanje! Ja, realnost je ena sama, odvisno s katerega zornega kota jo pogledamo in kako jo znamo sprejet. Saj bo. Tudi morje… sem prepričana, da kmalu! Bom stiskala pesti do onemoglosti!
    Kar pa se Cliota tiče… sem se nasmehnila in spomnila ga. inšpektorice, mislim, da veterine, ki nama je pred časom opisala enega izmed njenih drobnih pripetljajev. S svojim belim, jasno, Cliom, se je pripeljala na gala konjeniško prireditev. Pa so jo takoj obkrožili, češ, da to pa tako ne gre in da se je zagotovo zmotila… češ, vstop dovoljen le izbrancem. Pa je le pokazala izkaznico…’Z avtom morda res ne morem, s tole izkaznico pa’. Važna je vsebina, ki sedi v avtu in kaj le ta nosi v sebi. In želim vam, da ujamete kar se da najlepše trenutke drug ob drugem! Drug za drugega! In si pričarate morje po svoje! Mame to vedno zmoremo in znamo!
    Pozdravčki!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*