Stojanovih šest(deset) in skupnih neskončno

foto: Aleš Gačnik

foto: Aleš Gačnik

Šele na griču sem ob vprašanju, kako poznam Stojana pričela razmišljati, kdaj so se v vseh teh letih  pričele spletati prijateljske vezi, ki telefonskih pogovorov ne potrebujejo. Kako se lahko le ob nekajletnih srečanjih v živo podružiš, kot bi bil že stari znanec? In naposled sem se spomnila na svojo drugo nosečnost, med katero sem govorila, da bo moški predstavnik dobil prav njegovo ime.
Treba je povedati, da sva z možem v letu, ko se je rodila Sofia bila na zgodnjo pomlad  prav v Brdih. Zadnja (in prva, več ni šlo) nedeljska degustacija in nakup vin, se je zvrstila prav na domu petih sinov. Tistih, ki danes držijo očetov vinski sod. In če sem slavljenca še v sredo ob kazahstanskih zvokih nadlegovala, kakšen dress code se pričakuje (tega se moških sicer ne sprašuješ), me je razorožil, da bo on sproščeno nezapet, ženske pa naj le gledamo, da nas ne bo zeblo. Turobno dopoldne sva zapustila moje mesto, skupaj z meni ljubima Stanko in Alešem. Tako draga sta mi, kot bi nosili skupni dedni material in tako ljuba, kot bi se poznali že desetletja. Zakaj smo šele na poti ugotovili, da spimo pod isto streho in kako to, da sem spregledala odcep in nas popeljala še malo bolj v notranjost sosednje dežele ta hip sploh ni pomembno. Bil je dan poln zgodb in noč, polna ljubezni. Ne verjamete? Naposled sem sošolcu iz osnovne povedala, kako povšeči mi je bil tam v četrtem razredu, ko je sedel za mano. Pa mojemu ljubemu prijatelju in sošolcu, s katerim sva po domačih ulicah dirjala z našo katrco, ki si jo moral prižgati z žicami, ki so štrlele izpod volana. Bratovske ljubezni so najboljše, predvsem pa večne. Sledijo tiste prijateljske zaljubljenosti ob tem, ko se naposled spoznaš v živo. Tatjano, dajem prav tako pod svoj plašč. Tam je tudi sorodna duša Tanja, ki mi jo je le ob nekaj besedah odpeljal nekdo drug. Pa Martino, h kateri sleherno leto peljem moje (utrujene) mame in neustrašne strokovne sodelavke. Namreč, spoznanje, da imamo vsi, prav vsi, preizkušnje, ki nas tiščijo, žulje, zaradi katerih se ustavljamo in hrepenenja po lepšem, manj utrujajočem, nas prav nič ne razdvaja več. Povezuje boleče rane, da zmoremo. Saj veste, da sleherno življenje nosi svojo usodno brazgotino. To povem ženskam okrog mene. Še sanja se vam ne, kako se počutiš, ko rodiš posebnega otroka ali, ko prav običajen zapusti ta svet! Kužna izobčenost je v primerjavi z bolečino in odtujenostjo, ki jo čutiš do drugih, le piš vetra. Zatorej sem se v tej množici ljudi počutila lepše, kot včasih na domači zabavi. Tistih, ki pred vstopom niso odvrgli nazive, okorna priznanja in druga (za življenje samo) nepotrebne diplome, tako ali tako nisem opazila. In prepričana sem, da jih ni bilo veliko. Vsi smo bili tam, v varnem zavetju rojstnodnevnega lonca s preprosto dušo našega slavljenca. S srcem, ki bi se lahko bahalo, pa je tukaj le, da postori še kaj več. Človek, ki ima ob pogledu nazaj toliko za pokazati in ko se ozre še naokrog, lahko mirno obstane na svojih dveh pokončnih nogah. Roki prav gotovo ne bosta obmirovali, verjamem pa, da bo naposled zadihal in si oddahnil v objemu svoje Tine.

Bila je noč, kjer smo si pripovedovali zgodbe, na plesnem podiju skupaj bežali proč od strašljivih usod in na mizah trgali skupni kolač še toplega domačega kruha. Ko bom velika, bom imela prav tako praznovanje kot Stojan. Povabila bom vse ljudi, ki jih imam rada. Predvsem pa bodo tam tisti, ki bodo imeli radi mene. Računam namreč, da bo takrat zadostovalo le, da postojim in se prepustim.

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

 

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
One comment on “Stojanovih šest(deset) in skupnih neskončno
  1. Sabina pravi:

    Popolno. Tako, da se mora ponovit 😉
    Stojanu pa… Vse naj!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*