Vidov mozolj: Dolly

foto: Petra Greiner

foto: Petra Greiner

Verjetno se še vsi spominjamo ovce Dolly. Prvič je zablejala 5. julija 1996, takrat še pod nič kaj zvenečim imenom 6LL3. In čeprav bi s tem imenom morda lahko dobila vlogo v katerem izmed delov Lucasove Vojne zvezd, so jo kmalu prekrstili v Dolly. V čast znamenite country pevke Dolly Parton, saj so pri kloniranju uporabili celico mlečne žleze.
Sprašujem pa se, ali je zgolj naključje, da so za prvega kloniranega sesalca izbrali prav ovco? Na splošno so sicer ovce benigne živali, mirno sledijo ovnu in blejajo ter nam dajejo mlečne, volnene in mesne, kakšnemu osamljenemu pastirju pa neredko tudi mesene užitke.
Med ljudmi in ovcami lahko potegnemo veliko vzporednic, pogosto za obnašanje ljudskih množic rečemo da so kot ovce, ki sledijo svojemu ovnu ali pastirju. Problem nastane, ko gre pri ovnu dejansko za volka, preoblečenega v ovčjo kožo, če se izrazim v maniri našega ljudskega izročila.
Morda ni naključje, da si je führer z brki, še v časih delanja revolucije v münchenski pivnici, za krog svojih najožjih kameradov nadel vzdevek Wolf in da je kasneje večino načrtov skoval v svoji “vikendici” imenovani Volčji brlog. Kaj je že rekel njegov šepajoči minister za propagando? “Večja kot je laž, več ljudi ji bo verjelo!” Kje se je ta ljubezen med führerjem in njegovim ljudstvom končala pa dobro vemo. “Nie wieder,” so rekli potem. Mar res? Ko se namreč ljudje kot ovce brezglavo zapodimo za svojim ovnom (beri: volkom), se to običajno ne konča pretirano dobro, pa naj bo to v imenu širjenja demokracije, vere, “lebensrauma”, preventive, kurative ali kakšnega drugega cilja. V vojne seveda najprej, in to v prve vrste, pošljemo svoje jagenjčke in nemalokrat se zgodi, da v imenu takoimenovanih “višjih ciljev” naši jagenjčki tudi obmolknejo. Za vedno.
Jagenjčki se vlečejo tudi skozi vero, bogu jih žrtvujejo tako židje, kot tudi muslimani, pri kristjanih pa se je božje jagnje žrtvovalo kar samo, tako da je klanje in žrtvovanje jagnjet kar pogost in na splošno sprejemljiv običaj. Ne vem zakaj je torej (tudi) v imenu boga skozi zgodovino toliko vojn, ko pa mu na oltar jagenjčke polagamo vsi. Morda pa ravno zaradi tega. In ovc.
Sprašujem se ali je zgolj slučaj, da je škofovska “hopla janček, pa te imam” palica dejansko pastirska, s katero dušni pastir vodi skozi vero svoje ovčice? Tistega Marxovega o opiju se tokrat ne bom loteval, za to bo še čas v katerem izmed prihodnjih mozoljev. A dejstvo je, da smo ljudje vedno radi čisto rahlo “zadeti”, da pred spanjem radi preštejemo svoje ovčice, tistih drugačnih, črnih, pa ne maramo preveč.

P.S.: Čeprav Dolly ni bila sadež ljubezni, pa nas je z ljubeznijo vsaj zapustila. Poslednjič je namreč zablejala na Valentinovo leta 2003.

To je bil tvoj dan ljubezni,
najlepši dan, ki ne mine nikdar.
Svet živi za dan ljubezni,
dan, ki da ti vse in vse ti vzame.
Tega nikdar ne veš…

(Iz Pepel in kri: “Dan ljubezni”)

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*