Zakaj bi se borila proti, ko pa sem za ljubezen

foto: Rene Gomolj

foto: Rene Gomolj

Že nekaj časa opažam, da se ljudi okrog mene ločujejo glede na priljubljeno nogometno moštvo, poreklo begunskih tokov in kdo ima koga rad. Spričo slednjega me žalosti dogodek, ki sem ga doživela ob pripravljanju na novo fotografsko razstavo. Poljub dveh žensk je mimoidočega razburil celo tako močno, da je poklical policijo. Resda smo stali pred cerkvijo, kamor sicer hodim ob nedeljah tudi sama, ampak da bi želeli z dejanjem koga vznemirjati, pa mi še na misel ni prišlo. Dejstvo, da sta si dve mladi ženski obljubili zvestobo na papirju izven naših meja, nas pa skrbi varnost naših otrok, zame ni povsem razumljivo.
Nikogar ne skrbijo otroci pijancev, tistih, ki vedno znova polagajo roko nanje ali teh, ki v imenu boga počnejo bogoskrunstva. Tam se ne obregne nihče. Soseda se pred kriki iz sosednjega stanovanja preprosto obrne proč, duhovnika premestijo, ampak ob ljubezen dveh ljudi, ki si delita isti spol, pa je nesprejemanja preveč. Sama sem gledala skozi hčerine oči smrti v oči. Zavedam sem lastne minljivosti in jasno mi je, da bodo tovrstna sovraštva le kvarno vplivala na moj pogled skozi celotno življenje. Zakaj bi se borila proti, ko pa sem za ljubezen. Čemu ne morem pogledati v oči nežnostim dveh moških, ki je prav taka, kot med tistima, ki sta si po spolu še kako različna? Razstava, ki prihaja na ogled ima preprost naslov: Ljubezen je ena sama, tako kot naša srca. Da se istospolne ljubezni ujemajo s časom predreferendumskega razhajanja je le splet okoliščin. Na videz povsem običajne družine, ki imajo otroke iz preteklih zakonskih zvez pričajo, da je tradicionalistični okvir prav te celice nekoliko drugačen kot o tem govorijo stare knjige. Truditi se za okostenelo nam bo odvzelo preveč energijo kot sprejemati novo, ki prihaja. In če so čudna pota gospodova, potem danes vem, da kljub cerkveni poroki tudi zame ni nobene garancije, da ostaneva skupaj do konca najinih dni. Truditi se, spoštovati in ljubiti pa je enako prav vsem, ne glede na versko prepričanje ali spol. Spoznati ženski, ki imata svoja sinova spričo darovalca, ki ga otroka poznata, je zame pomenilo sprejeti to, kar je prisotno tukaj med nami. Biti priča ljubezenskemu družinskemu sobivanju, ki ga potrebuje sleherni otrok.

Verjamem, da se je težje ukvarjati z lastnim življenjem, kot pa zreti v drugega, vendar prihaja čas,
da se ozremo vase. In tam je potrebno iskati ljubezen, ne zunaj nas.

Tekst je bil napisan za Večerovo stran, 1. decembra 2015.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: ,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*