Zdrava juhica in navdihnjene zgodbe

Mojca Horjak (levo) in Mateja Pirman (desno) foto: Martina Zaletel

Mojca Horjak (levo) in Mateja Pirman (desno)
foto: Martina Zaletel


Mateja je tista, ki je povezala Zavod 13 in Zdravo juhico ob dogodku Food revolution day. Čeprav sva se z Ireno dogovarjali za srečanje, skupni projekt ali dogodek že dalj časa, je očitni pravi čas prišel šele meseca maja letos.  Kotiček navdihnjenih zgodb smo napolnili z osebno izkušnjo dveh mladih žensk, ki sta na lastni duši izkusili bolezenska stanja in telesno drugačnost. Ena posebno otroštvo in druga bolezensko stanje, ki ti zapre oči in odpre srce. Zgodbi delim tudi tukaj, saj sta unikatni dokaz, da nas lahko pozdravita le starševska ljubezen in volja do življenja, ki tiči v slehernem od nas.

Moje ime je Mojca. Bila sem težko pričakovano dete, ki je no ja, hitelo malce drugače. Shodila sem pozno in vse prav vsako novo učenje je moji mami prinašalo muko…. Ker mene ni zanimalo, ker sem bila z mislimi drugje…. To da bom arheologinja je moja sestra napovedala že zgodaj, moja ljubezen do zemlje je bila že takrat neizmerna…. To da so mi znane globine modrosti, je kmalu ugotovil moj oče, ko sem mu že majhna razložila, da v resnici ljudje ne živimo, ampak spimo, to kar vidimo pa so v resnici naše sanje. Nekaj letni otrok. Da sem divjakinja, mi mama še zdaj reče. Kolikokrat jo je zaskrbelo, ko se je njena najmlajša odpravila na izkopavanja in se komaj kaj javila? Pa sem jo v resnici še vedno potrebovala (za nič na svetu ji tega ne bi priznala)… A jaz sem se morala naučiti na lastni izkušnji, še vedno se. Moram iz pekla v nebesa, da ugotovim, da je najbolj super na sredini… Moram…. »Bom že povedala, če bom sama hotela!«. Hkrati pa sem nežna, zabavna in prijetna, če to le hočem. Vse prav vse krivice me ranijo, ni je hujše bolečine zame kot ta, da nekdo zraven mene trpi… Res je in priznam, da je tako, zato nisem groba, če se ob kakšni zgodbi obrnem proč.. Žal nisem tisto jagnje, ki bi nosilo grehe in krivice sveta. To s disleksijo, kot GROZNO težavo, nima nobene veze. To da še vedno hitim po svoje je moj dar, ni najbolj prijetno, je pa neverjetno super, da mi je dano spoznavati svet na tak način… To da lahko počnem po svoje, to da lahko hitim po svoje, to, da lahko izbiram, koga bom objemala… Srečo imam, veliko srečo, čeprav sem mnogokrat rekla, da je nimam. A kako naj bi se drugače iz nebogljene mucke prelevila v levinjo? Kako naj bi postala odrasla ženska, če ne bi spoznala vsega kar življenje ponuja? To mi je DALA moja drugačnost. Velik dar je to, misliti drugače, hoditi povsem svojo pot. Hočem reči, sistem, ki opozarja le na to, da je nekaj narobe, mi je to skoraj vzel. Kakšne muke sta preživljala moja starša in posledično jaz sama? Zamislite si otroka, introvertiranega, ki sam samcat sedi v zadnji vrsti (ker je učiteljica prvega razreda tako rekla)? Štorasto in okroglo deklico je treba sekirati, hkrati pa se ji posmehovati? Kakšen učitelj je to, ki otroka nenehno izpostavlja? Kakšni posebni pedagogi so to, kakšni učitelji? Ne očitam, le resnico govorim. Kaj je preživljala moja mama, ko ji je gospa specialna sporočila:« Gospa, vaša hčerka gre v posebno šolo.« Kakšno moč je morala zbrati, da ji je zabrusila, da temu ni tako… Kdo jo je objel, kdo ji je rekel, da bo vse dobro? Kdo jo je pohvali za njen neizmerni pogum? Upreti se sistemu, takrat pred več kot 20. leti. Ne pozabite, govorimo o povsem zdravem otroku, z odličnimi kognitivnimi sposobnostmi, ki je razmišljal drugače in jasno da ni šlo na klasičen način. Ne moreš od mroža zahtevati, da živi v savani. A mi štirje (na sestro ne smemo pozabiti) smo obrali svojo pot in smo rekli, da bomo mi po svoje. In smo in mi smo dokaz zato, da se da drugače, da se sistemu niti slučajno ni potrebno podrejati, da uhojene poti niso edine. In končno, moje zgodbe mi ni fajn povedati ne deliti. Kot pes me boli, ko o tem govorim. Groza me je, ko se spomnim tistih dni in veste tega noben ampak prav noben otrok ne bi smel doživljati… Zato je moja zgodba zanje. Zase namreč ne želim nobenih pomilovanj, nobenih kolajn, nobenih…. Želim si le biti tukaj in zdaj, takšna kot sem, divja, nenavadna a hkrati ljubljena.

 

foto: Martina Zaletel

foto: Martina Zaletel

 

Mateja nadaljuje:
V kotičku sem govorila o tem, kako sem kljub slabovidnosti zaradi bolezni Retinitis pigmentosa, razširila svoj pogled oziroma izboljšala vid. Večina tistih, ki pozna to bolezen, bo rekla: »Ampak to se ne da!«. V to sem tudi sama verjela vrsto let, saj je skupaj z diagnozo, s strani zdravnikov, prišlo tudi sporočilo, da za enkrat rešitve ni. Z leti se mi je stanje dejansko slabšalo, vidno polje se je ožilo in vplivalo na hojo in delo, čutila sem veliko strahu pred poškodbami. A najhuje pri tem je bilo, da mi zdravniki niso pustili prostora za upanje. To najbolj boli in krepi nemoč. Občutek nemoči je utišal moj glas, veliko težav sem držala zase, nikoli prosila za pomoč. Edino, kar sem premogla, je bilo čudenje, kako da se nič ne da. To je bila moja luč. Obiskala sem vse možne delavnice, se učila in odkrivala sebe. In točno ob pravem času dobila vprašanje: »Kaj bi bilo možno zate, če bi videla?« Najprej z nekaj nejevere, potem pa vse bolj, sem videla sebe svobodno, radostno, samozavestno. Vsak dan znova sem k sebi klicala te sanje, to vizijo. Iz tega se je rodila moja pot v Kanado na akupunkturo, vidno polje se mi je odprlo, začela sem čutiti moč in veselje, življenje pa je postalo v vseh pogledih lažje. Predvsem pa sem zaupala, da je možno. Ko enkrat zamenjamo smer, se prava pot šele začne. Ni zdravja brez sprememb tam, kjer se je bolezen začela. Danes je diagnoza še vedno z mano, a vidim mnogo bolje in oči so moj največji učitelj. Komunicirajo z mano preko jezika, ki ga najbolj razumem – vidim bolje ali slabše? Sem dobra s sabo ali delam proti sebi? In tu šteje vse, od vaj, ki jih naredim za zajtrk, do zelenega brokolija, ki ga pojem za kosilo in navsezadnje, kako ljubeča sem že lahko do sebe in drugih v čisto vsakdanjih situacijah. Vidim, da se nam lahko v trenutku obrne svet, kamorkoli že. In to samo s tem, da začnemo verjeti v nekaj lepšega, širšega in morda bolj svobodnega.

Skupaj z Zavodom Kalejdoskop se vidimo ponovno 24. junija na Festivalu iger, ko bomo ob 18h na Trgu Leona Štuklja odigrali Človek ne jezi se. Kmalu na snidenje!

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*