Življenje na zofi

mi4je
Slabo desetletje, odkar sva se preselila v svoje stanovanje, sva gulila lep rdeč usnjen dvosed, ki sva ga skoraj nedotaknjenega kupila na Bolhi. Prijatelj gej je rekel, da je to pravi seksi ferrari, ampak očitno sva ga imela v stanovanju prehitro, saj sva se sem preselila že z mojim prvim zaobljenim trebuhom in sva stanovanje toliko prenavljala, da zaradi gradbenega materiala nisem vedela, ali naj iz postelje stopim v čevlje in ali je odstranjevanje prahu sploh vredno dnevnega opravila. Ampak bila sem presrečna, da sva naposled lahko živela v svojem krasnem, z razgledno točko opremljenem malomeščanskem stanovanju. Bilo je, kot bi si kupila dolgo ogledovane čevlje. Ja, tiste predrage. Take, na katere se spomniš ob jutranjem prebujanju in ob pogledu na stanje, ki ga omogoča TRR, tebi pa je malo mar. Čutiti, da je nekaj pripravljeno samo in izključno zate, je tako okusno kot poletni gin tonik, ki ga spiješ takrat, ko že povsem zamujaš na res pomembno stvar. Točno takrat. Na začetku je bilo v stanovanju pravzaprav mnogo reči kupljenih samo za kratek čas. Le da si urediva najnujnejše, potem pa bomo že kupili večje, da bi zadovoljili potrebe velike družine. Pa lepše, seveda. In kakovostnejše, kot na primer posteljo iz masivnega lesa, ker tale zdaj je preglasna, kar bi po mojem mnenju potrdil tudi spodnji sosed. Iverna plošča ni za mizarjevo hčerko niti za kratek čas, kaj šele za obdobje desetih let. Ah, saj nisva vedela, v kaj se podajava. Seveda si nihče ne slika svoje družine z možem, ki ima ‘svojih pet minut’, ki se vlečejo dlje kot običajni ženski hormonski stres, ali napornih vikendom, po katerih se ponedeljka veseliš veliko bolj kot petka. Ko vzameš kredit za stanovanje, se veseliš le okenske police, kamor boš naložil rože z okrasnim loncem, ki se bo ujemal z vzorcem tapet. Seveda so tapete spet moderne. Samo toliko, da me ne bi vrgli v koš med ‘nima-pojma-o-modernem’. Tam, čisto na začetku, si vesel že ozkega dvoseda, na katerem se najprej gneteš s snovalcem sanj, ki ga gledaš skozi rožnata očala, nato pa ob prvem dojenju spoznavaš prve nefilmske trenutke. Potem se začne že risanje ne le po steni, temveč se vzorci nadaljujejo tudi na predelu, ki si si ga sprva zamišljala kot mirni prostor pred TV-jem, ko otroci po večerni risanki odskačejo v posteljo in tam zaspijo. No, vsaj naše mame pravijo, da je bilo tako z nami. Mar ne? Prvemu otroškemu joku sledi drugi, ki se mu pozneje pridruži še tretji, in to takoj po tem, ko prvi povsem utihne. Otroško sobo ima najprej le prva deklica, in ko se spalnica napolni z dvema majhnima članoma, se kakšno noč napolni še dvosed, saj je za moškega, ki hodi v službo, spanec še kako pomemben. Kako je s spancem ženske in mame, ki čez dan skrbi za otroke, pa je že druga zgodba. Ženske zmoremo z eno roko nesti otroka v tretje nadstropje bloka brez dvigala in z drugo držati vrečke iz trgovine, v katerih so sestavine za kosilo ali pivo le zanj. Ob vsakodnevnih počitkih, ki smo jih nanizali v želji za prihodnost, se zofe obrabljajo ob preprostih in kratkih sedenjih čez dan, pa ob večerih, ko otrok noče zatisniti oči, čeprav je že trda tema, ali takrat, ko si na njej povsem sam, ker imaš občutek, da te v hiši (tako se samo reče, sicer le v stanovanju), nihče ne razume. To so tisti trenutki, ko ti lahko pomaga samo velika žlica nutelle (seveda je ne jem pred otroki, ker imamo sicer tako, ki je res zdrava in brez mleka), medtem ko zreš v lahek in romantičen film ter se povsem poosebiš z glavno osebo. Čeprav imamo zdaj nov in res prostoren večsed in se lahko stara zakonca naposled mečkava prav tam, je čez vikend, ko smo vsi doma, meni ljub najmanjši prostor v stanovanju, ki sliši na ime ‘toaletnih pet minut samo za mamo’. Se pa sprašujem če je to fer, prikladno ali celo prav. Glede na dejstvo, da za svoje stanovanje plačujem kredit celih 9 let in na koncu najdem mir le v najmanjšem prostoru, ki nima oken.

Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica
One comment on “Življenje na zofi
  1. Sabina pravi:

    Ah, kako ljubka fotografija!
    Mami, kaj vem, če je fer…ampak… ulovi čim več svoji trenutkov, pa kjerkoli že. Kdo ve, morda prav kmalu tudi na velikem kavču. Stiskam pesti!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*