Znaš tako ljubiti tudi ti?

foto: Janez Debeljak

foto: Janez Debeljak

Zavod ni nastal kar en dan, ko nisem imela kaj za počet in sem lepo sedla za jedilno mizo, ker svoje pisalne v stanovanju za katerega plačujem svoj del kredita še nisem imela. Ampak lepo kar v dedijevi poljski kuhinji, ko je bilo opravkov na tone. Tam ob Stražunu sva s Sofio preživljali dopoldneve, šteli njene prve mesece in preizkušali prve žlice zelenjavne juhe. Nekaj nuja po ‘pokažimo svoje posebne otroke’, me je preganjala do te mere, da sem poklicala Janeza, s katerim smo v edinstveni družbi Berkove in Male Pomaranče svoj (poletni) čas (leta pred Sofio), preživljali ure namenjene pogovoru o umetnosti, rokovanju z njo in pitju turške kave. Tisto Sofiino poletje je bilo tako zelo posebno. Po moje si je mislila svoje in zavijala z očmi vsakič, ko sem hitela razlagat, da bo umrla. Ne vem zakaj sem to tako rada počela. S preciznim realizmom sem ljudem okrog mene metala kamenje krute usode, za katero sem sama le vedela, da prinaša veliko več, kot sem sposobna tisti hip doumeti. Bolje rečeno, v lastni samoti in ob doti vseh prebranim duhovnih knjig in premoljenih rožnih vencev, sem bila prepričana, da mora priti naproti še nekaj drugega. Zakaj bi ljudje samo pisali in čemu mi je Marija Magdalena najbližja, čeprav ni naredila niti enega samega čudeža. Bila pa je priča mnogim (ok, mogoče samo enemu. ne vem točno.), tako da je mogoče vsaj dopuščati možnost, da se zgodi še kaj več. Ideja, da naredim prvo foto razstavo posebnih otrok se je sprva slišala banalno. Tiste prve dneve sem hotela na kup spravit samo dodatne kromosome, ki ne prištevajo 21 (Down sindrom), saj so dovolj prepoznavni. Potem sem hotela ovekovečit res take, ki vzbujajo tisti stavek v tihoti srca (Joj, tako grozen je, da ga ne morem pogledat). Seveda se zavedam, da so si nekateri tako mislili tudi ob mojem otroku. Morda z drugimi besedami in z več sočutja, vendar pa so bili vsi ti pogledi tako moteči, da me je verigasta sila potiskala k realizaciji. Vrnimo se v dedijevo poljsko kuhinjo, kjer sem dihala gozdni vonj, ki je pomirjal moje strahove. Ob vseh mogočih številkah Photo, sva z Janezom čistila idejo do te mere, da sva skupni imenovalec otrok zajezila le z leti in diagnozo. Ta, pa je lahko nosila različne nalepke, ki jih potrebuje medicina. Mama takega otroka želi le omiliti ali odstraniti težave, ki prijahajo na pot. Vse ostalo je nepotreben  balast. Med iskanjem staršev sem naletela na več takšnih, ki svojega otroka ne želijo izpostavljati (jaz samo čakam na socialno, ker je moja posebna bila že v vseh medijih), nekaj poznanih je moralo premislit in vsi tisti, ki so se odločili, so v tistem prvem letu pomagali meni odkriti lepoto v otroku, ki sem ga rodila jaz. Da so portreti premalo, sva z Natašo odkrili šele takrat, ko sem jih nesla pokazat v knjižnico, kjer nas sleherno leto pričakajo veselih obrazov in pomoči pripravljenih rok. Bom pa vprašala starše zakaj menijo, da se je točno tak otrok rodil prav njim in kaj je v njihovih življenjih spremenil. Vse to sem pobarala tudi sebe, se postavila pred živo ogledalo, ki ga predstavljajo oči mojega otroka. Vprašala svoje ugodje, kaj jo muči, lenobi pokazala vrata in srcu omogočila, da zahrepeni po neopisljivi svobodi. Zakaj bi bilo kaj narobe, da sem dobila v oskrbo tako krhko življenje, ki je izbralo ravno mene? Čemu sem se sprva upirala temu malemu telesu, ki je potrebovalo le pest skrbi, začinjeno z ljubeznijo? Kako to, da se sprva obračam proč in od možnosti živeti v vseh treh diagonalah? Moja deklica ni le črnobeli portret in besedilo spodaj se ne bere kot razprodan roman. Zaradi nje so se prebudila vsa moja čutila in če sem pred njo speče čakala na jutri, sem danes v lastni budnosti hvaležna za oprijemljivo brezpogojno ljubezen, za katero se mi zdi, da je še najbolj mogoča prav v odnosu do posebnih duš. Ne glede na vnemo s katero vedno znova silim v  svojo cono udobja, pa zavoljo okusa prav te ljubezni vsaj poskušam, tu in tam, kak dan bolj, čez vikend, ko smo vsi na kupu pa veliko manj, s to ljubeznijo objemati vse moje, ki se potikajo okrog mene. Ta razstava se je dotaknila mnogih. Zelo močno teh, ki posebnega otroka niti nimajo. Obiskovalca je silila vse do konca, da razmisli o lastnem življenju. Izpraša lastno vest, kako zapravlja dan za dnem? Kartice, kot oblika celotne razstave je nova duhovna knjiga, ki ima malo besedila in 13 parov resnice iščočih oči. Pred temi zarklji ni prostora za blef in odstrnejo celo paleto ‘delam se lepši, kot sem v resnici’ obraznih zaves. Ob lastnem pregledu razstave ugotavljam, da pod masko nečimrne čarovnice tiči travniška duša, ki zmore ljubiti tudi takrat, ko izgleda, da je ves trud zaman.  Ljubezen je namreč ena sama in je kaj drugega, kot samo srce nasproti nje, niti ne zanima.

Znaš tako ljubiti tudi ti?

foto: Janez Debeljak

foto: Janez Debeljak

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Pin on PinterestShare on LinkedInShare on Tumblr
Objavljeno v trinajstica Oznake: , ,
4 comments on “Znaš tako ljubiti tudi ti?
  1. Mojca pravi:

    Sofia je pravljično lepa punčka… Malce škratovska in škilasta a še vedno lepa…. Ob njej človek res začuti ljubezen…. Maham…

  2. Sabina pravi:

    Petra, Sofija je res takšno ljubko dekletce! Vaša zgodba pa se vedno znova dotakne srca, vsakič z ljubeznijo.
    Pozdrsavčki!

  3. Sabina pravi:

    p.s. Pozdravčki!

  4. Evelina pravi:

    Ob tem zapisu sem dobila solzne oči in pošiljam <3

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*